BOŽIČNO NOVOLRTNA VIDEO VOŠČILNICA!

Klinki na spodnjo povezavo!

http://www.youtube.com/embed/LuqmMJ_PnHc?feature=player_detailpage

Rajko Stropnik

ZDRAVNIKI ŽIVIJO OD BOLEZNI IN NE OD ZDRAVJA

Ideja za ta članek se mi je porodila, ko sem prebral odlično knjigo  KITAJSKA ŠTUDIJA,  enega največjih svetovnih umov na področju  prehranjevanja  T. Colina Campbella.

 Moram takoj poudariti, da je na svetu vse več zdravnikov(seveda tudi pri nas), ki so spoznali, da se njihova vsakodnevna praksa razlikuje od tega, kar so se naučili med študijem medicine. Predvsem pa bi poudaril, da so zaključki v tem članku bolj rezultat ocenjevanja stanja v ZDA. Pri nas je sistem javnega zdravstva le precej drugačen kot v deželah kjer je edini motor vseh razmišljanj večinoma ali pa izključno profit.

 Knjigo  bi moral prebrati tudi vsak zdravnik, saj so na področju prehranjevanja najmanj izobraženi, tudi zaradi interesov prehrambenih in farmacevtskih lobijev. Tako izhaja iz te znanstvene študije, ki so jo opravljali več kot 27 let, da imajo zdravniki med celotnim študijem medicine komaj 24 ur  predavanj o prehranjevanju in še to v sklopu druge tematike, o farmaciji pa krepko  preko 500 ur. To govori točno tem, da v njihovem interesu niso zdravi ljudje, sicer kot zdravniki nebi imeli dela, zato po končanem študijo vedo zelo veliko o zdravljenju bolezni, skoraj nič pa o tem, kako bi ljudje morali živeti, da ne bi zboleli.

Glede na prepletenost medicine in farmacije ter prehrambne  in kemične industrije, je logično, da vsem tem, ki jim je edino merilo ustvarjanje čim večjih dobičkov, ni v interesu objektivna obveščenost prebivalstva o zdravem življenjskem slogu, saj bi na ta način propadli vsi ti ogromni sistemi, ki obračajo največ denarja  na svetu. Žalostno je tudi dejstvo, da so zaradi korupcije, pohlepa, egoizma in izprijenosti posameznih sistemov, v ta začaran krog smrti vključene tudi najviše državne institucije in tudi sredstva javnega obveščanja, ki bi jim morala biti skrb za zdravje prebivalstva na prvem mestu..

V Ameriki, kjer je ta študija nastajala, sicer  v povezavi z kitajskimi  znanstveniki, pa je nastalo tudi gibanje  med zdravniki, ki so spoznali vso umazanost uradnih ustanov. To je sicer skromna protiutež uradni ameriški medicini (sodelovali so tudi drugi osveščeni zdravniki po svetu).

O nekaterih sem sicer že pisal v prispevku KO ZDRAVNIKI SPOZNAJO VELIKO ZMOTO.

Eden najbolj znanih je zagotovo Caldwell B. Esselstyn  junior, drugi pa je internist dr. John Mcdougall.

Caldwell B. Esselstyn, ali Ess, kot ga imenujejo prijatelji, izhaja iz zelo stare ameriške družine, po poreklu pa je Nizozemec. Po diplomi na  univerzi Yale, se je izobraževal za kirurga na kliniki v Clevelandu in bolnišnici St. George v Londonu. Spominja se svojih mentorjev, izrednih doktorjev medicinske znanosti ter tudi svojega očeta, prav tako tudi zelo uglednega zdravnika, ki so vsi po vrsti zboleli za boleznimi srca. Čeprav so bili vsi izjemni zdravniki, velikani medicine, so na vrhuncu svojega življenja doživeli žalosten konec. Njegov oče se je zelo zanimal za to, da bi s preventivo preprečil bolezni, vendar takrat ni imel dovolj znanja in informacij o tem. Vse to je zelo vplivalo na Essa, ki je šel po stopinjah omenjenih slavnih zdravnikov. Postal je  eden najbolj slavnih kirurgov in  tudi specialistov za bolezni srca in ožilja v ZDA in svetu. Kljub vsemu temu ni bil zadovoljen s svojim delom, saj njegovi  bolniki pogosto niso ozdraveli, čeprav se je izjemno prizadeval za to. Spoznal je, da je ko pridejo bolniki njemu v roke, že prepozno in  po navadi ni več upanja za ozdravitev. Ob spominu na to koliko ženskam je operativno odstranil dojke in jih do življenjsko iznakazil, ob tem pa ni pomagal pri njihovi ozdravitvi, je bil zelo prizadet. S standardnimi postopki, ki so vključevali, kirurške posege in kemična zdravila, ni mogel pozdraviti bolnikov, zato se je zdel sam sebi nemočen.

Začel je študirati literaturo o prehrani, znana dela dr. McDougala in druga znanstvena dela, ter ugotovil, da je bila vzrok za bolezni njegovih bolnikov, ki jih je pogosto umorila, prehrana z visoko vsebnostjo mesa, maščob in prečiščenih živil.

Svojim pacientom je svetoval, naj uživajo hrano rastlinskega izvora vendar so mu njegovi predstojniki pričeli ostro nasprotovati,  češ, da prehrana nima nobene zveze z boleznimi. Kljub temu je nadaljeval s tem načinom zdravljenja in dosegel presenetljive rezultate, saj so njegovi pacienti ozdraveli brez vsakih zdravil. Namesto, da bi to znanje uporabili, so ga njegovi nadrejeni in tudi poklicni kolegi napadali kot mazača, čeprav je dosegel neverjetno dobre rezultate. Nekateri so ga hoteli tudi fizično odstraniti.

Čeprav je v svoji karieri dosegel velike uspehe in vrhunec kirurškega znanja, so ga takoj izobčili, saj je ogrozil standardne postopke zdravljenja, podprte s kemičnimi zdravili in kirurškimi postopki. Zdravstvena srenja se je počutila ogrožena in je odklanjala njegov način zdravljenja.

Začel je razmišljati o tem zakaj so zdravniki tako nasprotni njegovemu zelo uspešnemu načinu zdravljenja in trdnim dokazom, da je to najboljši način preprečevanja in zdravljenja vseh najhujših bolezni, ki morijo na milijone ljudi v zahodnem svetu.

Prišel je do ugotovitev, da je to posledica velikega egoizma teh zdravnikov, ki imajo radi moč in nadzor na bolniki. Z Essovim načinom zdravljenja bi vse to zgubili.  Zdravniki so v glavnem prepričani, da so ves njihov študij, potrebna spretnost pri kirurškem obravnavanju in uporaba kemičnih zdravil, najbolj pomembne stvari in, da jim nekdo  hoče z načinom  preventive, s preprosto rastlinsko prehrano,  odvzeti vse bogastvo, ki so ga na standardni način zdravljenja dosegli.

Spoznal je tudi, da so zdravniki oziroma celotna medicinska znanost v zelo tesni povezavi s farmacevtsko in prehrambeno industrijo, saj vse znanje o prehranjevanju določajo velike družbe s področja prehrambne industrije ter gojiteljev živali za prehrano. Te družbe so svojimi lovkami povezane do najvišjih organov oblasti, ki odločajo o prehrani državljanov zahodnega sveta. Pri tem so jim dobički dosti bolj pomembni kot pa zdravje prebivalstva. Zdravnike že na začetku študija pričnejo pridobivati za njihove interese z raznimi materialnimi uslugami. Pri tem pridobijo, številne med njimi kot tudi najvišje uradnike na področju zdravstva za delničarstvo v teh korporacijah, tako, da so tudi materialno zainteresirani za obstoječi sitem .

Situacija na področju zdravljenja je zaradi pomanjkljivega oziroma nezadostnega poznavanja učinkov zdrave rastlinske prehrane tako zastrašujoče alarmantna, saj  prehransko nerazgledani zdravniki predpisujejo sladkornim bolnikom s prekomerno težo obroke, katerih osnova sta mleko in sladkor, ali pa tistim, ki bi radi shujšali, diete z veliko vsebnostjo maščob in bolnikom z osteoporozo obroke z veliko mleka. Škoda za zdravje takih bolnikov je nepopravljiva.

Kot sem že omenil, je drugi najbolj poznan strokovnjak za prehrano internist, dr. John Mcdougall. Verjetno ni na svetu bolj prehransko usmerjenega zdravnika. Napisal je je deset knjig, ki so se prodajale v stotisočih izvodih. Doma ima pet ogromnih omar, polnih znanstvenih knjig o prehrani, sedaj v dobi interneta pa tudi vsak dan spremlja vse najnovejše znanstvene izsledke o prehrani.

 V mladih letih prehranjeval zelo pogubno, z obilno prehrano živalskega izvora, predvsem z mesom  in mlečnimi izdelki. Pri 18 letih ga je zadela možganska kap.  Ko se je opomogel,  je v celoti spremenil način življenja. Začel se je prehranjevati s polnovredno rastlinsko prehrano in ozdravel. Končal je študij medicine in pričel s prakso na Havajih. Tam je spoznal pomen rastlinske prehrane za zdravje ljudi.  Prvotni priseljenci s Kitajske in Filipinov, ki so uživali tradicionalno hrano svojega domačega okolja, so bili vitki in zdravi, njihovi potomci tretje in četrte generacije, ki pa so privzeli zahodne prehranske navade, pa so postali predebeli in dobili vse značilne zahodne bolezni – v glavnem  srčno žilne bolezni diabetes in raka.

John je te bolnike  sprva zdravil s zdravili in postopki, ki jih je spoznal med študijem medicine vendar je kaj kmalu spoznal, da postopki in tablete  ne učinkujejo. Prijavil se je na post diplomski študij medicine in kaj kmalu spoznal omejitve medicine, saj tudi njegovi izkušeni kolegi niso imeli nič boljših uspehov od njega. Bolniki pa po večini niso ozdraveli, pač pa se jim je zdravje še poslabšalo.
Uvidel je, da je nekaj narobe s sistemom zdravljenja na standardni način s postopki in tabletami.

Vse bolj je spoznaval, da polnovredna rastlinska prehrana ne le preprečuje kronične degenerativne bolezni, pač pa jih lahko tudi ozdravi.

Njegovi pravoverni kolegi, so ga začeli gledati po strani in ga prepričevali, da je to o čemur razmišlja, sporno. Še huje je bilo, ko je hotel pomagati bolnikom. Takrat so ga skoraj izključili iz fakultete. Seveda je kasneje, ko je študij zaključil, dal vedeti vsem svojim nasprotnikom, da je njegov način zdravljenja veliko bolj učinkovit kot pa so standardni načini. Seveda je tudi on ugotovil, da je tak odnos njegovih kolegov do njegovega načina zdravljenja, posledica skoraj nikakršnega izobraževanja o prehrani. On sam je študij zaključil s samo eno uro predavanja o prehrani. Torej mu je postalo jasno, da njegovi kolegi ne morejo sklepati drugače, če pa so popolni laiki na področju prehranjevanja.

Spoznal je tudi vso pokvarjenost obstoječega zdravstvenega sistema, kjer je farmacevtska industrija »kupila pamet medicinske stroke« in z njo neprestano manipulira.

Že študenti medicine so ves čas študija pod nenehnim vplivom farmacevtske industrije, saj ta njihov študij v celoti financira.

Tudi drugi znanstveniki so nesporno prišli do enakih  spoznanj.

Farmacevtska industrija se prilizuje študentom medicine tako, da jim daje razna darila, potovanja, predavanja , ki so v glavnem reklamiranje zdravil ter razne konference, kjer so predavatelji propagandisti farmacevtskih podjetij.

Tudi raziskovalna in akademska medicina deluje v interesu farmacevtske industrije, saj so raziskovalci lahko delničarji v  teh podjetjih, katere izdelke raziskujejo. Pokvarjenost sistema je tolikšna, da ta podjetja najamejo strokovnjake za komuniciranje, ki napišejo najbolj všečne članke, ki ji kasneje skorumpirani znanstveniki podpišejo kot svoje. Takih in podobnih primerov je še  veliko. O tem je zlasti veliko pisala ugledna ameriška znanstvenica Dr. Marcia Angell v svoji knjigi Resnica o farmacevtskih družbah, ter   prispevku Korupcija v medicini.

Kot zanimivost omenjam dejstvo, da je v ZDA in podobno tudi v Zahodni Evropi, na tretjem mestu vzrokov smrti »medicinska oskrba«

1.    Napačna zdravila

2.    Nepotrebni kirurški posegi

3.    Druge napake v bolnicah, ki bi jih lahko preprečili

4.    Okužb v bolnicah

Največ smrtnih primerov pa je zaradi stranskih učinkov zdravil.

 

Dr. John McDougall je poskušal svoj način zdravljenja ponuditi uradnim medicinskim ustanovam, vendar so ga povsod zavrnili. Uradna medicina nikakor ne more dovoliti, da bi ljudje sami nadzirali svoje zdravje,  na tako preprost način kot je polnovredna rastlinska prehrana ker bi s tem  bila zapečatena usoda celotne stroke.

Dr. John je ugotovil kakšni so bili odzivi zdravnikov, ko so jim njihovi pacienti prišli sporočit veselo novico, da so ozdraveli s pomočjo polnovredne rastlinske prehrane. Zdravniki so bili v nerodnem položaju in so take paciente  sicer » vljudno pohvalili« in se jih čim prej odkrižali. Nihče od njih ni niti pomislil, da bi predlagal tak način zdravljenja svojim drugim bolnikom.

Sedaj se dogajajo zanimive stvari. Ko so posamezni vplivni bolni zdravniki klinike za srčne bolezni zvedeli za uspehe pri zdravljenju Dr. Esselstyn - a in Dr. McDougall – a, so se samostojno odločili za obisk pri enem ali drugem.

 Strokovni sodelavci s klinike, ki imajo srčno žilna obolenja pa tudi višji člani uprave se hodijo zdraviti k njima. Eden od teh je izjavil, da če se bo razvedelo, da ta dva zdravnika pozdravita bolezni srca in druge bolezni, bolnim zdravnikom in njihovim sorodnikom, le ti pa ne dopustijo tega svojim  navadnim bolnim ljudem, je zadeva zrela za tožbo.

Tako Esselstynu kot McDougalu so prepovedali vstop nazaj v uradno medicino, saj sta huda konkurenca uradnim zdravstvenim ustanovam.

Kot vidite, uradni medicini v nekaterih državah, ni kaj dosti do tega, da bi bolniki ozdraveli, saj bi tako ostali skoraj brez dela, čeprav bi s svetovanjem glede zdravega načina življenja lahko enako dobro zaslužili v skladu z načeli praočetov medicine kot je bil Hipokrat kateremu dajo po zaključku študija tudi zaprisego – Hipokratovo prisego. Hipokrat je dejal, da tisti, ki ne pozna zdravilnih lastnosti hrane, ne more zdraviti ljudi.

Rajko Stropnik

Dr. Caldwell B. Esselstyn

Dr. John Mcdougall

V takem prijetnem okolju zdravita zaradi napačne prehrane, bolne ljudi, dr. John Mcdougall in njegova žena, s preprosto prehrano rastlinskega izvora.

Dr. John Mcdougall ima verjetno največjo knjižnjico o prehrani na svetu

Dr. Marcia Angell v svoji knjigi Resnica o farmacevtskih družbah, ter prispevku Korupcija v medicini, opisuje o pokvarjenost uradnih ustanov, ki jim je malo za zdravje ljudi, pač pa jih zanima samo dobiček.

Tokrat ponavljam svoj prispevek iz decembra leta 2008, ki je bil objavljen na večerovem blogu NARAVA IMA VEDNO PRAV, saj je evidentno da je naš Borči še vedno tak in si tudi zasluži, da je postal predsednik vseh Slovencev!

ČE BI PODELJEVALI NOBELOVO NAGRADO ZA STRPNOST, BI SI JO ZAGOTOVO ZASLUŽIL NAŠ BORUT PAHOR

Kar neverjetno se mi zdi, ko poslušam jezne ljudi, ki se jim zdi poteza Boruta Pahorja, da povabi k sodelovanju posamezne strokovnjake iz desne opcije. Mar ni gospod Borut potrebo po strpnosti in angažiranju vseh sposobnih in veščih ljudi za dobro naše Slovenije, vseskozi poudarjal? Nočem komu vsiljevati pravil življenja, vendar je znano, da pozitivno ravnanje skoraj vedno spodbuja pozitivne učinke, vsaj za Človek-a z veliko začetnico to velja.

Novi predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor

Gospod Pahor menda ta občutek nosi v svojih genih. Spominjam se ga, kako je zgledno vodil Državni zbor in skušal z neverjetno mero potrpežljivosti umirjati negativne strasti posameznikov in skupin.

                                                                 

Slovenci smo po mojem dovolj moder narod, da lahko strpno živimo eden ob drugem in prebolimo negativne emocije. To velja tako za leve in desne, saj kot vidimo, ni razlike med političnimi opcijami pač, pa so samo razlike med posameznimi karakterji.

Znan je pregovor, da lepa beseda lepo mesto najde. Ta stara modrost bi morala biti več prisotna v naših vsakodnevnih komunikacijah, še posebej v najvišjem hramu demokracije, kar tako radi poudarjajo posamezni politiki. Sovraštvo in nestrpnost vodita samo v bolj ali manj prikrito nasilje in končno v destrukcijo človekove časti ter nazadnje tudi življenja.

Tako malo je potrebno za dobro vzdušje, včasih le prijazna beseda, ali pa iskren in prijazen nasmeh. To naredi prave čudeže kar lahko potrdim iz svojih osebnih izkušenj.


Pozitivno mišljenje je eden od zelo pomembnih dejavnikov zdravega življenskega sloga, poleg zdrave prehrane in zadostnega gibanja. Menim, da bi morali to najbolj vedeti strokovnjaki na tem področju, še zlasti psihologi, psihiatri in zdravniki, če že ekonomisti, pravniki, tehniki in drugi niso o tem dovolj poučeni.

Borut Pahor, je politik svetovnega formata v tem pogledu, saj je lahko vzor vsem, ki želijo dobro človeštvu in, če bi jaz odločal o tem, bi ga zagotovo nominiral za Nobelovo nagrado.

Rajko Stropnik

NAMESTO POD ZEMLJO, NA TRIGLAV

 

Tokrat vam predstavljam navdušujočo zgodbo,  poseben primer vztrajnosti, s katero se je gospa Karla Bremec iz Hrastnika zoperstavila najhujši bolezni, potem, ko so ji zdravniki napovedali samo še dva do štiri mesece življenja.

Z gospo Karlo sem večkrat govoril in mi je dovolila, da opišem njeno borbo za življenje, ki je samo še dodatna potrditev, da ima narava vedno prav.

Njena kalvarija se je začela v letu 1998, ko so ji v njenem 46. Letu starosti odkrili rak na rodilih in ji priporočili takojšnjo operacijo.  Kot, da to ne bi bilo dovolj hudo, so se po petih mesecih pojavile številne ciste – bule in opozorila, da je nekaj narobe. Za ta opozorila, kot je povedala, se ni dosti kaj zmenila, pač pa je živela naprej, kot, da se nič ni zgodilo. Pravi, da je jedla in pila vse, kar se ji je zdelo dobro. V bolnici, kamor je morala oditi, so jo zdravili z ogromnimi količinami antibiotikov, ki so tudi pomagali, da se je vse skupaj pozdravilo.

Tudi naprej ni spreminjala svojih prehranjevalnih in drugih življenjskih navad, ter je še naprej uživala hrano, ki se ji je zdela dobra za njen okus, ne glede na posledice.

V letu 2004 je spet doživela težak šok. Ugotovili so ji raka na dojki. Sledila je mučno zdravljenje. Najprej operacija dojke, nato kemoterapija in obsevanja. Bila je čisto n tleh, saj je zgubila lase in nohte na nogah kot posledico kemoterapije. Da pa bi bila stvar še bolj brezupna,   ji je onkolog na rednem kontrolnem pregledu ugotovil povišane markerje  na jetrih. Na dodatnem pregledu so ugotovili, da ima  rakaste razsevke – metastaze na jetrih. Povedali so ji. Da lahko živi še dva , največ štiri mesece. Bila je tako obupana, da svojih domačih sploh ni seznanila z diagnozo in napovedjo o skorajšnji smrti. Ker se je vdala v usodo, se je pričela pripravljati na smrt. Svoje obleke, je zložila v omaro, zlatnino in druge dragocenosti pa v škatlice. Bila je prepričana, da se tokrat ne bo več izvlekla.

Potem pa se je zgodilo nekaj, kar ji je dalo vsaj nekaj upanja. Z možem sta odšla  na obisk k sorodnikom. Oče, mati, teta in brat z ženo so bili seznanjeni z njenim stanjem in ji ponudili še zadnjo rešitev. Povedali so ji, da v Gorenji Trebuši blizu Mosta na Soči, živi izreden človek, gospod Marjan Videnšek, nekdanji zelo uspešen športnik in ustanovitelj Zavoda PREPOROD,  ki si je tudi sam, mimo uradne medicine, ki mu je napovedovala, da bo do konca življenja ostal na invalidskem vozičku, s pomočjo naravnih metod, uspel pozdraviti hude zdravstvene težave. Povedali so ji, da je s pomočjo postenja in presne hrane pomagal ozdraviti številne udeležence njegovih skupinski postenj. Čeprav je bila zelo skeptična, ker je pač do tedaj verjela, tako kot velika večina ljudi, v nezmotljivost uradne medicine, je sklenila poskusiti to zadnjo možnost za preživetje, saj tako ali tako ni imela več kaj zgubiti ali kot je dejala : »Tudi za pajčevino bi se lovila, če bi me le zdržala!«

Imela pa je tudi veliko oporo v možu, ki se je odločil, da se bo solidarnostno postil skupaj z njo.

Poklicala sta gospoda Videnška in se dogovorila za termin postenja, ki se je začel 1. decembra 2006 v Mostu na Soči.

Gospod Marjan je vsem udeležencem takoj prvi dan povedal, da on ni zdravnik, in da bodo udeleženci sami  s pomočjo narave naredili za svoje zdravje vse sami. »Nisem  mu verjela« pripoveduje gospa Karla, »menila sem, da tako govori, ker je zdrav in, da, če bi bil na mojem mestu, ne bi tako samozavestno govoril«

Kljub temu je bila mnenja, da ji tak način zdravljenja ne more škoditi, da bo pač poskusila.

Ker so jo zelo bolele noge, predvsem pa kolena, je hodila le z veliko težavo. Že tretji dan skupinskega postenja pa je opazila razliko. Na sprehodih je lahko hodila dosti hitreje in z manj bolečinami, tako pa se je nadaljevalo tudi vseh deset dni skupinskega posta.

Marjan je udeležencem priporočal naj doma, če le zmorejo, nadaljujejo s postom tja do 42 dni.

Karla in njen mož sta to tudi storila in se postila vse do 12. Januarja 2007.

In sedaj tisto najvažnejše, kar je vzelo sapo zdravnikom, ki so pričakovali, da je kmalu ne bo več med živimi.

Laboratorijski izvidi so pokazali odlične rezultate tega naravnega zdravljenja. Zdravniki so komaj verjeli, da se je telo pozdravilo brez vsakih zdravil.

Gospa Karla je naštela katera zdravila je morala jemati pred tem, čeprav ji sploh niso pomagala. Prej je vsak dan jemala  tri krat 100 miligramov Tramal - a, tri krat 3 miligrame Lexaurin – a, vsak večer 10 miligramov Sanval – a, en krat dnevno 10 miligramov Ultop – a S, ter tri krat dnevno Movalis in Rennie.

Povedala je tudi, da je bila debeluška s konfekcijsko številko 50 – 52,  po postu, ko je skujšala za 26 kilogramov, pa nosi oblačila  številke 44 – 46.

Sedaj pa tisto zaradi česar sem dal naslov prispevku.

Ker se je po postu počutila tako odlično kot nikoli poprej, sta z možem začela hoditi v hribe. 14 julija 2007 sta odšla na Triglav, od koder je Marjanu poslala razglednico, ki jo vidite na spodnji sliki in kjer pravi: »Karla Bremec se je ojunačila, in šla na Triglav. Zmagala sem. Tista, ki je na postu komaj hodila, se je danes povzpela na vrh Triglava!«

Povedala je, da poprej zaradi bolečin ni mogla hoditi nikamor.

Njen mož, ki ji je solidarno sledil na postu si je popolnoma ozdravil sladkorno bolezen, povišan krvni pritisk in holesterol in znižal veliko previsoko telesno težo.

Gospa Karla pa se je v šali tudi »obregnila« ob slabe lastnosti posta, ki so v tem, da moraš zamenjati vso garderobo.

Vsem, ki so bolni, toplo priporoča, da se obrnete na gospoda Marjana Videnška in se vpišete v deset dnevni tečaj postenja, ki ga enako kot sta ga onadva z možem, nadaljujete do 42 dni oziroma, do ozdravljenja, doma. Pravi, da je to največ kar lahko storite za svoje zdravje, sami zase in to res samo zase.

V januarju 2011, sem spet poklical gospo Karlo. Povedala mi je, da  ravno hodi v naravi. Brez vsakega znaka pesimizma, mi je povedala, da je v lanskem letu imela nesrečo in si hudo poškodovala hrbtenico. Vsa leta do sedaj je redno delala postenje razen lansko leto, ko pa zaradi nesreče in stresov pač ni zmogla, letos pa spet načrtuje postenje. Zaupala mi je, da se ji je v tem hudem času bolezen deloma vrnila, in da ve, da jo bo s postenjem spet premagala.

Povedala mi je tudi, da se je njen mož zanemaril in spet živi svoje staro življenje, vrnila pa se je tudi sladkorna bolezen in vse ostale težave,

Osebno sem prepričan, tako pa tudi govorijo premnoge izkušnje, da če se vrnemo na stara pogubna pota, se povrne tudi bolezen, saj smo vzpostavili vse pogoje zanjo. Edino zdrav življenski slog nam trajno zagotavlja zdravje. Torej zdrava presna hrana, dovolj gibanja in pozitivno mišljenje!

P.S. Za vse, ki se morda zanimate za skupinsko postenje, prilagam povezavo do Marjana Videnška in Zavoda PREPOROD:

http://www.zavod-preporod.si/

 

Rajko Stropnik

S PRESNO HRANO IN POSTOM PREMAGAL RAKA NA DEBELEM ČREVESU

 

V marcu 2008 sem spoznal, izrednega človeka, ki je postal moj prijatelj in, ki mi je zaupal, kako si je med drugim ozdravil pred desetimi leti raka na debelem črevesu. Prosil, sem ga, če lahko njegovo zgodbo objavim, da bi na ta način pomagali drugim, ki jim je uradna medicina že napovedala skorajšnji  konec. Ime mu je  Adrijan  Hočevar  iz Maribora. Njegova zgodba je podobna zgodbam tisočih, ki jih najdemo v razni literaturi, ki opisuje zdravo življenje. Pa preberimo to zgodbo:

 

V januarju leta 1998 sem se v 58. letu življenja po dolgotrajnih težavah znašel v mariborski bolnišnici. Imel sem dosti preveliko težo, preko 120 kg  pri velikosti 178 cm. Spreletavala sta me mrzlica in vročina, saj sem imel telesno temperaturo okoli 42 stopinj Celzija. Vse to je bila posledica popolnoma napačnega stila življenja.  Čeprav sem pojedel velike količine mesa in mesnih izdelkov, veliko prekajenega, veliko močnatih jedi,  ter zelo malo sadja in zelenjave, sem bil neprestano lačen. Gibal sem se zelo malo. Kot primer te moje prevelike ješčnosti oziroma požrešnosti lahko navedem, da sem večkrat potoval preko meje v Avstrijo, kjer sem kupil po dvajset čokolad Milka, in jih naenkrat pojedel tudi po deset. Pil sem veliko gaziranih in tudi alkoholnih pijač, kakšen Štajerec pa bi bil , če ne bi. Vse to je moralo nekje » vun vdarit« kot pravimo pri nas. Imel sem hude težave z zaprtjem, saj sem hodil na veliko potrebo na sedem do deset dni. Prav tako sem imel težave s prostato, saj mi je zapiralo vodo kot se reče. Ponoči sem zelo slabo spal in večinoma sem se  zjutraj zbudil še bolj utrujen kot sem bil zvečer. Imel sem hude bolečine v želodcu in dvanajsterniku, pekla me je huda zgaga in tudi revmatične težave so me spremljale. Koža je bila polna ekcema in raznih izpuščajev, imel sem prevelik krvni pritisk, holesterol in sladkor, skratka moje telo je bilo hudo zakisano zaradi popolnoma napačne prehrane in pogubnih navad.

 

V takem stanju sem torej moral v bolnico, kjer so mi po preiskavah in odvzemu vzorcev tkiva iz debelega črevesa odkrili raka. V trenutku me je življenje postavilo pred dejstvo »biti  ali ne biti«. Predlagali so mi takojšnjo operacijo – odstranitev debelega črevesa. Ustrašil sem se tega in sem skoraj dobesedno pobegnil iz bolnice.

Doma sem takoj začel poizvedovati, kako bi se lahko pozdravil z naravnimi zdravili. Zvedel sem za enega presnojedca in z njim kontaktiral.

Posodil mi je knjigo Helmuta Wandmakerja »Hočeš ostati zdrav, proč s kuhinjskim loncem«.  Že, ko sem prebral tretjino knjige, mi je postalo jasno, da je moj način življenja poguben. 20. aprila 1998 sem se začel  prehranjevati s presno prehrano po navodilih iz omenjene knjige, in sicer okoli 70 % sadja, 20 % zelenjave  in 10 % oreščkov.  Naenkrat jem samo eno vrsto sadja ali zelenjave in potem najmanj eno ure ne druge vrste. Istočasno pa sem začel delati krajše, tri dnevne poste z obveznim klistiranjem, tudi po večkrat dnevno. Moram povedati, da mi je nasvete glede posta dal gospod Marjan Videnšek  ki že dosti let vodi skupinsko postenje. Vodil sem tudi ustrezno dnevno statistiko o stanju telesnih parametrov kot so teža, krvni tlak, srčni utrip itd.

Stanje se je začelo izboljševati, predvsem se mi je začela zmanjševati telesna teža. V tem letu sem opravil preko dvajset krajših, dva ali tri dnevnih postov in enega štirideset dnevnega. Pri tem najdaljšem sem prvih deset dni pil samo čisto vodo, nato pa petnajst dni korenčkov sok in kasneje sok rdeče pese. Med tem postom je telo začelo izločati iz črevesa od pol do enega metra in več dolge, črne sluzaste, stare fekalije, kot nekakšne kače. Počutje se je začelo občutno izboljševati, telesna teža pa se mi je znižala na 65 kilogramov, sedaj pa se mi suče okoli 70 kg, kar je po vseh normativih idealno. Prenehale so vse težave z  zaprtjem, tako, da danes hodim  dvakrat dnevno na veliko potrebo, ni več težav s prostato, zgaga je minila, verjetnih ran na želodcu in dvanajstniku ni več. Zginile so nečistoče na koži, ustavila se je parodontoza, ki mi je pobrala kar dosti zobovja. Zginilo pa je tudi trdovratno glivično vnetje med prsti na nogah.  Ne poznam več tudi nobenega prehlada, gripe, in podobnih nevšečnosti, skratka nobena bolezen se me ne loti več. Prej sem nosil očala dioptrije okoli 3 +, danes pa berem v glavnem brez očal, razen v mraku.

Na zdravniških pregledih so mi ugotovili, da se je holesterol s prejšnjih 7 enot znižal na pod 4 enote, prav tako krvni sladkor z 8 na 4,5 enot, krvni pritisk z okoli 170 na 115 enot, znižala se mi je tudi vrednost PSA na okoli 1. Zdravniki tega skoraj niso mogli verjeti, kot, da bi imeli pred seboj drugega človeka.

 

Mogoče se bo komu zdelo , da je to pravi čudež, vendar je to le uskladitev mojega življenja z naravo, ki ima vselej prav. Ko se mi je vzpostavilo kislinsko bazično ravnovesje v telesu (20 % kislosti in 80 % bazičnosti) so se stvari dogodile same po sebi.

Sedaj že preko 14. let živim v tem življenjskem stilu in sem srečen in miren kot nikoli poprej. Spanca ne rabim dosti, le nekaj ur, ker je ta kvaliteten brez prebujanja. Veliko kolesarim, včasih grem s kolesom na Roglo in se po drugi strani vrnem v Maribor. Zelo malo gledam televizijski program in tudi računalnika si še nisem omislil. Raje delam na svojem vrtu, kjer si po bio dinamičnih načelih pridelujem prehrano. Imam kar nekaj dreves, ki mi dajejo osnovno prehrano - sadje,  pa tudi zelenjavo pridelujem po enakih načelih zase in za družino. Dreves že nekaj let ne obrezujem, kar sem spoznal pred nekaj leti pri znanemu avstrijskemu bio kmetovalcu Seppu Holzerju, h kateremu smo šli  skupaj s člani  društva Preporod. Zaradi takega načina vzgajanja dreves se jih ne lotevajo več škodljivci in tako si pridelujem resnično biotično  sadje.

Povedati pa še moram, da vsak dam popijem  do dva litra vode, ki si jo v posebni namizni napravi filtriram. Znano je namreč, da nobena anorganska snov ni dobrodošla v  telesu, v vodi  iz vodovoda pa se poleg njenih naravnih mineralov nahaja tudi zloglasni klor – uničevalec živih organizmov. Zakaj pa poleg sadja in zelenjave, ki vsebujeta preko 90 % vode pijem še to dodatno vodo? Moje telo je bilo skoraj 60 let zlorabljeno z napačno prehrano in je podobno staremu dimniku, ki ga nikoli ni mogoče popolnoma očistiti  zato potrebuje dodatno čiščenje  z vodo. Tudi soli ne uživam več, saj je moje telo sploh ne zahteva niti potrebuje enako pa tudi ne nobene anorganske snovi, nobenih zdravil, niti mineralnih vod.

 

Žal mi je za številne bolne ljudi, ki si ne znajo pomagati drugače kot, da gredo zdravje iskati k zdravniku in niti ne upajo pomisliti, da so lahko sam svoj zdravnik in s pomočjo narave popolnoma ozdravijo. Če bi le vedeli in verjeli v to, bi lahko sebi ni drugim največ pomagali.

 

Taka je približno za mnoge skoraj neverjetna in čudežna zgodba mojega prijatelja, ki mi jo je zaupal, za kar sem mu hvaležen v svojem imenu in imenu vseh bralcev.

Rajko Stropnik

ADRIJAN HOČEVAR NA OBISKU PRI MENI DOMA

PREDAVANJE V MARIBORU


Lepo pozdravljeni!


Tokrat vam posredujem povezavo do posnetka o mojem prvem od štirih predavanj o pomenu prehrane za zdravje. Na povabilo organizatorjev iz Zavoda za kultivizacijo v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru, sem imel štiri tematska predavanja v Po Lent ini Škatli na Glavnem trgu v Mariboru in kasneje tudi delavnice s praktičnim prikazom priprave presne hrane  in seveda degustacijo v Čajna shopu ob glavni mariborski tržnici. Vabim vas, da si video ogledate.

Rajko Stropnik


Klikni na spodnjo povezavo!

<iframe width="560" height="315" src="http://www.youtube.com/embed/MtAgf8UZDQ0" frameborder="0" allowfullscreen></iframe>

^{KAKO SEM SI OZDRAVIL KRONIČNO VNETJE KOSTNEGA MOZGA - OSTEOMIELITIS}

^{V letu 1973 so me med operacijo desne stegnenice, po hudi prometni nesreči, v bolnici okužili z bakterijo zlati stafilokok (Staphilococcus aureus) oziroma zloglasno M.R.S.A, ki je menda udomačena po vseh bolnicah.}

<><><><><><><><><><><><> </><><><><><><><><><><><><</>

M.R.S.A (Metil Resistent Staphilococchus Aureus)

 ^{Posledica tega je bilo kronično vnetje kostnega mozga - osteomielitis. Po medicinski doktrini so me med 14 mesečnim bivanjem v bolnici, pričeli zdraviti z najrazličnejšimi antibiotiki, tudi nekaterimi zelo agresivnimi. Naj samo omenim, da je med njimi bil tudi danes zloglasni Chloramphenicol - poznan iz mlečne afere.}

^{Ugotavljam, da je bilo to zdravljenje neuspešno, pustilo mi je pa kot stranski učinek hudo povečanje želodčne kisline ter kronično vnetje kože – neodermitis,  zaradi uničenja koristnih bakterij v črevesju kar je imelo za posledico veliko razširitev glivice kandide katere izločki, med drugim povzročajo tudi omenjeno vnetje. Ker se mi je v vseh osmih letih, kjub stalnemu zdravljenju z številnimi antibiotiki, ob hudih bolečinah, osteomielitis neprestano ponavljal, sem odločil za samopomoč,  kot so mi to razložili prijatelji zdravniki. Seveda jim tega nisem v naprej povedal.}

^{Moj stric, ki je bil znan čebelar v Slovenskem primorju, mi je že leta 1976 svetoval, naj poskusim pri hudem vnetju glasilk, ko je bila medicinska prognoza »kronično vnetje z trajno hripavim glasom«, s propolisom – čebeljo zadelavino, oziroma raznimi smolami, ki jih čebele nabirajo za dezinfekcijo svojih panjev in vsebujejo veliko število naravnih antibiotikov. Povedati moram, da se ukvarjam ljubiteljsko tudi z glasbo in petjem zato me je taka prognoza hudo prizadela. Med obiskom pri stricu sem si nekaj tednov s kapalko vbrizgaval propolis v območje glasilk. Raje ne govorim o tem kako je bilo to početje mučno, vendar mi je po treh tednih znani strokovnjak za grlo dal vse priznanje za hrabrost, saj so glasilke bile spet zdrave.}

Propolis ali zadelavina je smolast čebelji proizvod, ki so mu že v antiki namenjali posebno pozornost. Beseda propolis je grškega izvora in pomeni pred mestom oziroma obrambo mesta. Čebele ga uporabljajo za premaz notranjih sten panja, za zadelovanje notranjih razpok in špranj, za popravilo satja, zato ga imenujemo tudi zadelavina.   Vir: Wikipedia

^{Ugotovil sem torej da si moram pomagati sam (potem mi bo pa še Bog pomagal) tudi v primeru osteomielitisa, saj ga medicini ni uspelo ustaviti niti z operativnimi posegi. Najprej sem si v Ravenski Študijski knjižnici v Medicinski enciklopediji prebral vse o tej bolezni. Bil sem zgrožen, ko sem videl fotografije od osteomielitisa uničenih kosti, ki so ji slikali ob obdukcijah. Znano je tudi, da so nekateri vse življenje imeli tako imenovane"odprte noge" iz katerih je iztekal gnojni izcedek.}

^{Povedati moram še , da sem v osmih letih porabil vsak mesec po dve vreči sterilnih gaz in drugega obvezilnega materiala, saj sem moral te gaze menjati tudi po večkrat na dan.}

^{Vsa ta leta sem moral nositi na morju kopalke do kolen, da se te gaze niso videle. Najhuje pa so bile močne bolečine, ko so se rane zapirale in spet ponovno odpirale. Odločil sem se, da uporabim propolis, tako, da ga vbrizgam v odprto fistulo(cevko) iz katere je iztekal gnoj in drobci odmrlih koščkov kosti.}

^{Bilo je v aprilu 1981 leta, ko sem si nekega večera s plastično injekcijsk obrizgalko vbrizgal okoli tri kubične centimetre propolisa. Reakcija telesa je bila burna. Ne bom vsega opisoval. Dejstvo je, da je po nekaj urah izteklo iz omenjene fistule skupaj z propolisom, precej sekreta (gnoja, sokrvice in koščkov odmrlih kosti) kot se temu reče. Naslednji dan se je rana zaprla in se še do danes, po več kot enaintridesetih letih ni odprla.}

^{Moj sošolec kirurg mi je ob tem dejal, da sem lahko vesel, da sem se tako odločil, saj medicina na tak način ne sme zdraviti. Pri tem je še dejal: »Mi smo te zapacali, no pa si se sam pozdravil« Tudi kasneje, ko sem to pripovedoval drugim zdravnikom so mi (ne vsi) dali priznanje za korajžo.}

<sup>Zame je tako postal propolis nepogrešljiv pripomoček pri oskrbi raznih ranic, saj skoraj nima stranskih učinkov. Poudaril, bi še , da sem sem z njim uspešno pomagal tudi drugim ljudem.

Rajko Stropnik</sup>

»ČUDEŽ« ZELENIH SOKOV

V zadnjih  letih sem se pričel intenzivno zanimati za sadne in zelenjavne sokove, ki jih tudi redno uživam. Poseben vtis name sta naredila Dr .Norman W. Walker, zdravnik in doktor znanosti, ki si je po skoraj štiridesetih letih hude bolezni, to pozdravil s svežimi sadnimi in zelenjavnimi sokov ter doživel okoli 100 let . Vse do smrti se je vozil s kolesom . O tem je, od  leta 1936 dalje napisal več knjig, posebej pa je znana knjiga  s prevedenim naslovom,  SVEŽI  ZELENJAVNI IN SADNI SOKOVI, ki so jo od takrat dalje v Ameriki  izdajali vsako leto. Prevedena je v številne jezike in tudi v slovenskem jeziku je bila  kar petkrat  ponatisnjena, nazadnje pri reviji AURA leta 2008. Ta njegova knjiga je pravo znanstveno delo, napisano v  jeziku , razumljivem za vsakogar.

Druga knjiga, ki me je še posebej navdušila, je  knjiga v Ameriki živeče Viktorije Butenko, po rodu Rusinje, ki se je s svojo družino preselila tja leta 1989 po uvedbi perestrojke. Vsi člani družine so imeli zdravstvene težave, ki so si jih ozdravili do neke mere s presno hrano in kasneje, ko je Viktorija odkrila zelene kašaste sokove, pa  v celoti. Člani njene družine sedaj predavajo po svetu o tem zdravem načinu življenja, ki dokazano ozdravi skoraj vse, tudi najtežje bolezni. Pri založbi AURA so izšle tri Viktorijine knjigein sicer DRUŽINA PRESNOJEDCEV,  ZELENO ZA ŽIVLJENJE in DVANAJST KORAKOV DO PRESNE HRANE. Vsem, ki znate angleško, priporočam, da obiščete njihovo spletno stran z naslovom : www.rawfamily.com  in se seznanite s to enkratno in vzorno družino ter njenim načinom življenja.

Ko sem prebral te knjige, sem se odločil nabaviti posebne strojčke za izdelavo teh sokov, ki so vsi ameriškega porekla. Enega za izdelavo čistih sokov sem nabavil že leta 2008. Gre za sokovnik Omega 8005, ki se vrti zelo počasi s hitrostjo 80 obratov v minuti in s katerim je mogoče narediti sok iz sadja, zelenjave  in še posebej iz zelenja. Z njegovo pomočjo smo v naši družini pripravljali najprej sokove iz korenčka, rdeče pese, pomaranč, grenivk in jabolk.  Na ta način sem pomagal zetu, ki je v lanskem letu doživel hudo prometno nesrečo, da je hitreje okreval. Kasneje smo pričeli delati sokove iz vrtnega zelenja, v skladu z navodili iz omenjenih knjig. Drugi strojček, ki ga uporablja Viktorija, je posebno hiter in skoraj neuničljiv mešalnik VITAMIX PREP-3, ki se vrti s hitrostjo do 37.000 obratov v minuti in naredi iz vsega užitnega manj kot v  minuti gost kašast sok. Tudi ta mešalec oziroma blender  je po poreklu ameriški.

Prebral sem še prebral še dve knjigi ,  o užitnih divjih rastlinah DIVJA HRANA  in DIVJA HRANA 2, ki ju je napisal slovenski publicist Dario Cortese in sta bili tako brani, da  sta  bili že ponatisnjeni. V vseh teh knjigah sem spoznal neznansko moč zelenih sokov, še posebej tistih, ki so narejeni iz divjih užitnih rastlin, saj po zdravilnih in prehranskih vrednostih kar 300 do 500 odstotkov presegajo vrednosti večine gojenih rastlin. Te rastline večinoma obravnavamo kot » plevele« in jim na tak način delamo veliko krivico, saj so znanstveniki  nesporno dokazali njihovo veliko hranilno in zdravilno moč. Divje živali, ki se v naravi prehranjujejo s temi rastlinami, nikoli ne zbolevajo za takimi boleznimi kot  degenerirani  človeški rod in se tudi vidno ne starajo kot je to značilno za človeka.

Več o tem lahko preberete tudi v mojem članku: ŽIVA HRANA ALI ZAKAJ SEM POSTAL PRESNOJEDEC

Ko sem torej kar nekajkrat prebral omenjene knjige, sem se odločil pomagati tistim, ki to želijo.

NAJBOLJ DRASTIČNA OZDRAVITEV JE BILA OZDRAVITEV MOJEGA OČIMA, KI JO OPISUJEM KOT DOKAZ , DA JE VSE  KAR SEM PREBRAL TUDI RESNIČNO.

Moj očim, ki je bil takrat  star 76  let, je že več let bolehal na pljučih, pešalo mu je srce, imel pa je tudi izjemno visoko telesno težo, okoli 130 kg, visok krvni pritisk in hude težave s hojo. Rad je tudi užival alkoholne pijače, saj je po rodu doma z iz okolice Ptuja, kjer je to zelo običajno. V decembru  2008 se mu je zdravstveno stanje hudo poslabšalo. Kašljal je tako hudo, da ni spal po cele noči. Noge je imel tako zatečene, da se je komaj premikal. Zdravniki so ugotovili, da ima poleg drugega še neozdravljivo bolezen »elefantiazo« ali slonovske noge, zaradi popuščanja srčne funkcije. Dobival je veliko zdravil, ki so mu samo še dodatno obremenjevala notranje organe, učinka pa skoraj ni bilo nobenega. Na noč je izločil iz telesa  preko sečil tudi po deset in več litrov vode, stanje pa se mu je samo še poslabševalo.  Tako je bil v decembru 2008 prepeljan  v  bolnišnico. Stanje se mu je za silo popravilo, tako, da je bil začasno odpuščen domov. Kaj kmalu se mu je stanje ponovno tako poslabšalo, da je skoraj umrl. Spet je bil interventno prepeljan v bolnišnico. Tam je ostal skoraj dva meseca, stanje pa se mu je že tako poslabšalo, da nam je dala njegova oddelčna zdravnica vedeti, da več ne bo živel dolgo. Vsi, ki smo ga hodili obiskovat, smo bili zgroženi, prestrašeni in tudi žalostni ob pogledu nanj. Iz resnično slonovim nogam podobnih nog, oteklih in temno modrih, je pod koleni iztekala voda, tako, da je imel podložene brisače, ki so bile vse mokre. Zdravnica je pojasnila, da to ni ozdravljivo in da mu pač dajejo kar še morejo, da ne trpi preveč. Po cele noči  in dneve je sedel na robu postelje, ker ni mogel zaspati in ne ležati. Ob pogledu nanj so nam prihajale solze v oči. Izgubil je še zadnjo voljo do življenja. V njegovo sobi so bili  večinoma sami težki bolniki, nekateri so v tem času umrli, tako, da so njegovi ostali sorodniki, ki so prihajali na obisk, trdno verjeli , da ga ne bodo več videli živega. Ko sem zdravnici predlagal, da bi ga dali še v bolnišnico za pljučne bolezni v Topolšico, kjer so ga že zdravili pred leti, mi je dejala, da mu niti to ne bi več kaj dosti pomagalo. Kljub temu so ga dali na oddelek intenzivne nege, kjer so mu deloma izčrpali  vodo iz pljuč. Bil je tako nemočen, da so mu dajali plenice in tudi za urin je imel poseben kateter ( cevko ) napeljano v mehur. Malo se je sicer potem opomogel, tako, da so ga dali nazaj na oddelek. Ker skoraj nič ni jedel je shujšal na okoli 112 kilogramov. Nekako je preživel, zato so ga hoteli odpustiti iz bolnice. Zdravnici sem povedal, da sam zase ne bo mogel več skrbeti in, da mora nujno v dom starejših,  saj je takrat sam stanoval v četrtem nadstropju upokojenskega bloka. S takimi nogami ne bi mogel hoditi tako visoko, saj v bloku niso imeli  dvigala, potreboval pa je,  glede na stanje, štiriindvajseturno zdravstveno nego.

Po odpustu iz bolnišnice so ga z rešilnim avtomobilom prepeljali v Dom starejših občanov na Prevaljah. Osebno sem ga še isti dan odpeljal k njegovi osebni  zdravnici, ki ima svojo ambulanto tudi v tem domu. Predpisala mu je podobna ali celo enaka zdravila, ki jih je prejemal že v bolnišnici. Povedala je, da slonovskih nog  medicina ne zna ozdraviti, ker gre za nepopravljivo deformacijo bezgavk. Socialna delavka v domu mu je prisodila skoraj popolno štiriindvajseturno nego. To je bilo 24. Aprila 2009.

Odločil sem se, da mu bom pomagal ozdraviti s pomočjo svežih zelenjavno - sadnih sokov, za katere sem bil prepričan, da imajo »čudežno« moč, če ravno vem, da ne gre za nikakršne čudeže in, da je to le v skladu  tudi z mojim načelom NARAVA IMA VEDNO PRAV .

  Ob obisku njegovih sorodnikov iz Pomurja sem jim to povedal, obenem sem jim dal poskusiti tak sok. Strinjali so se, da pričnem  s štiridesetdnevno kuro. Na skupnem obisku prvega maja, smo ga prepričali, da bi pil te sokove, saj v začetku temu ni zaupal. In pričelo se je.

Poleg redne hrane v domu, je vsak dan spil po en liter soka, sestavljenega iz približno 4 decilitrov  svežega  zelenjavnega in 6 decilitrov svežega sadnega soka.

Za zelen sok sem uporabljal po navodilih zgoraj omenjenih knjig, sveže zelenje z vrta in tudi divje , samonikle rastline z travnikov in gozdov  v različnih kombinacijah in sicer: špinačo, solato, motovilec, regrat, navadne koprive, mrtve koprive, čemaž, rman, zajčjo deteljico, belo metliko, mnogosemensko metliko, navadno zvezdico, ščir, navadni dežen, navadno regačico,  poprasto dresen, rogovilček, plešec, hrenove liste, liste rdeče pese, zelenje korenčka, rukolo, peteršilj, luštrek, zeleno ozkolistni trpotec, širokolistni trpotec, rožmarin, smrekove mladike, kamilice, travniško meto, citronsko in pomarančno meliso ter še kaj se bi našlo.

Za slajši del soka sem uporabljal: pomaranče, cele biotične limone, grenivke, jabolka, korenček, banane, ananas, breskve in malo medu.

Že po nekaj dneh je očim pričel izgubljati telesno težo in po dveh  tednih se mi je pohvalil, da ima samo še sto kilogramov. Začel se je tudi sam oblačit , hoditi na stranišče in na sploh skrbeti za osebno higieno. Poprej je imel hude težave z odvajanjem vode in blata, saj je hodil na blato enkrat na tri do štiri dni, sedaj, ob pitju sokov pa je šel celo po dvakrat dnevno in tudi z uriniranjem ni imel  več nobenih težav več. Noge, ki so bile prej obupno debele  in temno modre, so mu pričele plahneti.

 Nadaljevala sva s tem čudodelnim naravnim zdravljenjem. Rezultati so bili iz dneva v dan boljši. Po nekako mesecu dni je shujšal na devetdeset kilogramov. Kar ni se mi mogel zahvaliti za vse kar sem storil zanj. Po vrsti so mu pričenjali ukinjati zdravila, ki več niso bila potrebna. Analiza krvi je pokazala občutno izboljšanje stanja. Hudi kašelj, ki ga je mučil po cele noči, je skoraj prenehal. Skoraj s solzami v očeh mi je pokazal, kako se lahko spet sam dvigne iz postelje in si popravi rjuhe pod hrbtom, kako si lahko pogleda stopala nog, kar menda ni mogel zadnjih petindvajset let.  Dejal mi je naj mu pogledam lase, ki mu ponovno temnijo, čeprav so bili že skoraj beli. 

Poslikal sem ga z digitalnim fotoaparatom in po internetu poslal slike njegovim sorodnikom. Z navdušenjem so mi odgovorili, da kaj takega skoraj ni za verjeti. Od na smrt bolnega, veliko predebelega starčka, se je spremenil v živahnega, šarmantnega gospoda poznih let. Tudi vsi ko so ga hodili obiskovati, se niso mogli načuditi njegovemu pomlajenemu videzu. Postal je tako živahen, da sploh ne potrebuje več pomoči negovalk, celo več, on pomaga drugim sostanovalcem doma, ki se ne morejo sami premikati. Seveda pa se mu je precej znižal krvi pritisk - sistolični  se sedaj suče okoli 100 do 105 mm Hgg. Včasih se mu zato rahlo vrti v glavi, vendar se tudi to izboljšuje. Socialna delavka mi je povedala, da so mu znižali oskrbnino v domu na minimalno, saj ne potrebuje več dodatne oskrbe.

Ko sem ga po mesecu in pol  na mojo željo spet spremljal k zdravnici v domu in ji povedal, da sem ga pozdravil s zelenimi svežimi sokovi, me je nezaupljivo pogledala in spet ponovila, da medicinsko »slonovske noge«  niso ozdravljive, sicer pa, da je metoda zdravljenja s sokovi baje itak poznana in da ni važno kako in s čim, samo, da je ozdravel.

Prvega julija 2009  je bil na pregledu v bolnišnici. Zdravnik internist  in medicinske sestre, ki so ga negovale v bolnici se niso mogli načuditi njegovemu zdravemu videzu. Zdravnik mu je povedal, da ni več sledu o vodi v pljučih in , da je tudi vse ostalo zelo v redu. Očim mu je ponosno povedal, da sem ga zdravil s svežimi  surovimi sokovi iz raznih »trav« kot on temu pravi. Zdravnik mu je dejal, da je tako tudi prav.

Sedaj po več kot treh letih se stanje ni bistveno spremenilo, seveda vsak dan spije najmanj po pol litra zelenega kašastega soka, ki mu nekako pomaga vzdrževati stanje. Verjetno bi popolnoma ozdravel ob prehodu na presno rastlinsko prehrano, vendar kaj takega ne moremo pričakovati od domske oskrbe s hrano, ki je po večini ravno taka, ki je za zdravje neustrezna, celo škodljiva.

Očim pa je po svoji stari dobri maniri vedno pripravljen pomagati drugim in tako večinoma on osebno prostovoljno prevaža z dvigalom velike kovinske omare s hrano na dva nadstropja do jedilnic, kjer tudi pripravi pribor za stanovalce doma. Ko je lepo vreme, se tudi vozi  s kolesom  in velikokrat pride po  zelene  kašaste sokove k meni na dom v tri kilometre oddaljene Ravne na Koroškem.  Sestre v domu mu malo za šalo, malo zares govorijo, da bo dočakal  »stotico«, kar bi mu tudi jaz privoščil. Vendar je to odvisno od premnogih faktorjev, na katere pa midva z njim nimava vpliva.

Danes tudi objavljam slike večine rastlin, ki sem jih uporabil pri izdelavi zelenjavnih sokov.

Rajko STROPNIK



Moj očim Toni, pred leti, ko je tehtal okoli 130 kilogramov

                       


 

 

 

Toni po tridesetdnevni kuri z zelenimi sokovi

 


                                                                     

 

 

 



Toni kaže kako so mu pričeli ponovno temneti lasje

Ozkolistni trpotec

 

Navadni dežen



Travniška meta

Navadni jagodnjak

Rogovilček - vražja trava

Blitva in špinača

Bela metlika - loboda

Rman

Regačica

Mnogosemenska metlika

Srhodlakavi ščir

Poprasta dresen

Širokolistni tropotec

Regrat

Divje kamilice

Smrekovi vršički

Rukola

Peteršilj

Bazilika

Velika rdeča mrtva kopriva

Čemaž - divji česen

Velika kopriva

Solata Gentilina

Mesečna redkvica - listje