NAMESTO POD ZEMLJO, NA TRIGLAV

 

Tokrat vam predstavljam navdušujočo zgodbo,  poseben primer vztrajnosti, s katero se je gospa Karla Bremec iz Hrastnika zoperstavila najhujši bolezni, potem, ko so ji zdravniki napovedali samo še dva do štiri mesece življenja.

Z gospo Karlo sem večkrat govoril in mi je dovolila, da opišem njeno borbo za življenje, ki je samo še dodatna potrditev, da ima narava vedno prav.

Njena kalvarija se je začela v letu 1998, ko so ji v njenem 46. Letu starosti odkrili rak na rodilih in ji priporočili takojšnjo operacijo.  Kot, da to ne bi bilo dovolj hudo, so se po petih mesecih pojavile številne ciste – bule in opozorila, da je nekaj narobe. Za ta opozorila, kot je povedala, se ni dosti kaj zmenila, pač pa je živela naprej, kot, da se nič ni zgodilo. Pravi, da je jedla in pila vse, kar se ji je zdelo dobro. V bolnici, kamor je morala oditi, so jo zdravili z ogromnimi količinami antibiotikov, ki so tudi pomagali, da se je vse skupaj pozdravilo.

Tudi naprej ni spreminjala svojih prehranjevalnih in drugih življenjskih navad, ter je še naprej uživala hrano, ki se ji je zdela dobra za njen okus, ne glede na posledice.

V letu 2004 je spet doživela težak šok. Ugotovili so ji raka na dojki. Sledila je mučno zdravljenje. Najprej operacija dojke, nato kemoterapija in obsevanja. Bila je čisto n tleh, saj je zgubila lase in nohte na nogah kot posledico kemoterapije. Da pa bi bila stvar še bolj brezupna,   ji je onkolog na rednem kontrolnem pregledu ugotovil povišane markerje  na jetrih. Na dodatnem pregledu so ugotovili, da ima  rakaste razsevke – metastaze na jetrih. Povedali so ji. Da lahko živi še dva , največ štiri mesece. Bila je tako obupana, da svojih domačih sploh ni seznanila z diagnozo in napovedjo o skorajšnji smrti. Ker se je vdala v usodo, se je pričela pripravljati na smrt. Svoje obleke, je zložila v omaro, zlatnino in druge dragocenosti pa v škatlice. Bila je prepričana, da se tokrat ne bo več izvlekla.

Potem pa se je zgodilo nekaj, kar ji je dalo vsaj nekaj upanja. Z možem sta odšla  na obisk k sorodnikom. Oče, mati, teta in brat z ženo so bili seznanjeni z njenim stanjem in ji ponudili še zadnjo rešitev. Povedali so ji, da v Gorenji Trebuši blizu Mosta na Soči, živi izreden človek, gospod Marjan Videnšek, nekdanji zelo uspešen športnik in ustanovitelj Zavoda PREPOROD,  ki si je tudi sam, mimo uradne medicine, ki mu je napovedovala, da bo do konca življenja ostal na invalidskem vozičku, s pomočjo naravnih metod, uspel pozdraviti hude zdravstvene težave. Povedali so ji, da je s pomočjo postenja in presne hrane pomagal ozdraviti številne udeležence njegovih skupinski postenj. Čeprav je bila zelo skeptična, ker je pač do tedaj verjela, tako kot velika večina ljudi, v nezmotljivost uradne medicine, je sklenila poskusiti to zadnjo možnost za preživetje, saj tako ali tako ni imela več kaj zgubiti ali kot je dejala : »Tudi za pajčevino bi se lovila, če bi me le zdržala!«

Imela pa je tudi veliko oporo v možu, ki se je odločil, da se bo solidarnostno postil skupaj z njo.

Poklicala sta gospoda Videnška in se dogovorila za termin postenja, ki se je začel 1. decembra 2006 v Mostu na Soči.

Gospod Marjan je vsem udeležencem takoj prvi dan povedal, da on ni zdravnik, in da bodo udeleženci sami  s pomočjo narave naredili za svoje zdravje vse sami. »Nisem  mu verjela« pripoveduje gospa Karla, »menila sem, da tako govori, ker je zdrav in, da, če bi bil na mojem mestu, ne bi tako samozavestno govoril«

Kljub temu je bila mnenja, da ji tak način zdravljenja ne more škoditi, da bo pač poskusila.

Ker so jo zelo bolele noge, predvsem pa kolena, je hodila le z veliko težavo. Že tretji dan skupinskega postenja pa je opazila razliko. Na sprehodih je lahko hodila dosti hitreje in z manj bolečinami, tako pa se je nadaljevalo tudi vseh deset dni skupinskega posta.

Marjan je udeležencem priporočal naj doma, če le zmorejo, nadaljujejo s postom tja do 42 dni.

Karla in njen mož sta to tudi storila in se postila vse do 12. Januarja 2007.

In sedaj tisto najvažnejše, kar je vzelo sapo zdravnikom, ki so pričakovali, da je kmalu ne bo več med živimi.

Laboratorijski izvidi so pokazali odlične rezultate tega naravnega zdravljenja. Zdravniki so komaj verjeli, da se je telo pozdravilo brez vsakih zdravil.

Gospa Karla je naštela katera zdravila je morala jemati pred tem, čeprav ji sploh niso pomagala. Prej je vsak dan jemala  tri krat 100 miligramov Tramal - a, tri krat 3 miligrame Lexaurin – a, vsak večer 10 miligramov Sanval – a, en krat dnevno 10 miligramov Ultop – a S, ter tri krat dnevno Movalis in Rennie.

Povedala je tudi, da je bila debeluška s konfekcijsko številko 50 – 52,  po postu, ko je skujšala za 26 kilogramov, pa nosi oblačila  številke 44 – 46.

Sedaj pa tisto zaradi česar sem dal naslov prispevku.

Ker se je po postu počutila tako odlično kot nikoli poprej, sta z možem začela hoditi v hribe. 14 julija 2007 sta odšla na Triglav, od koder je Marjanu poslala razglednico, ki jo vidite na spodnji sliki in kjer pravi: »Karla Bremec se je ojunačila, in šla na Triglav. Zmagala sem. Tista, ki je na postu komaj hodila, se je danes povzpela na vrh Triglava!«

Povedala je, da poprej zaradi bolečin ni mogla hoditi nikamor.

Njen mož, ki ji je solidarno sledil na postu si je popolnoma ozdravil sladkorno bolezen, povišan krvni pritisk in holesterol in znižal veliko previsoko telesno težo.

Gospa Karla pa se je v šali tudi »obregnila« ob slabe lastnosti posta, ki so v tem, da moraš zamenjati vso garderobo.

Vsem, ki so bolni, toplo priporoča, da se obrnete na gospoda Marjana Videnška in se vpišete v deset dnevni tečaj postenja, ki ga enako kot sta ga onadva z možem, nadaljujete do 42 dni oziroma, do ozdravljenja, doma. Pravi, da je to največ kar lahko storite za svoje zdravje, sami zase in to res samo zase.

V januarju 2011, sem spet poklical gospo Karlo. Povedala mi je, da  ravno hodi v naravi. Brez vsakega znaka pesimizma, mi je povedala, da je v lanskem letu imela nesrečo in si hudo poškodovala hrbtenico. Vsa leta do sedaj je redno delala postenje razen lansko leto, ko pa zaradi nesreče in stresov pač ni zmogla, letos pa spet načrtuje postenje. Zaupala mi je, da se ji je v tem hudem času bolezen deloma vrnila, in da ve, da jo bo s postenjem spet premagala.

Povedala mi je tudi, da se je njen mož zanemaril in spet živi svoje staro življenje, vrnila pa se je tudi sladkorna bolezen in vse ostale težave,

Osebno sem prepričan, tako pa tudi govorijo premnoge izkušnje, da če se vrnemo na stara pogubna pota, se povrne tudi bolezen, saj smo vzpostavili vse pogoje zanjo. Edino zdrav življenski slog nam trajno zagotavlja zdravje. Torej zdrava presna hrana, dovolj gibanja in pozitivno mišljenje!

P.S. Za vse, ki se morda zanimate za skupinsko postenje, prilagam povezavo do Marjana Videnška in Zavoda PREPOROD:

http://www.zavod-preporod.si/

 

Rajko Stropnik