Tokrat vam
predstavljam navdušujočo zgodbo, poseben
primer vztrajnosti, s katero se je gospa Karla Bremec iz Hrastnika zoperstavila
najhujši bolezni, potem, ko so ji zdravniki napovedali samo še dva do štiri
mesece življenja.
Z gospo Karlo sem
večkrat govoril in mi je dovolila, da opišem njeno borbo za življenje, ki je
samo še dodatna potrditev, da ima narava vedno prav.
Njena kalvarija se je začela v letu 1998, ko so ji v njenem
46. Letu starosti odkrili rak na rodilih in ji priporočili takojšnjo operacijo.
Kot, da to ne bi bilo dovolj hudo, so se
po petih mesecih pojavile številne ciste – bule in opozorila, da je nekaj
narobe. Za ta opozorila, kot je povedala, se ni dosti kaj zmenila, pač pa je
živela naprej, kot, da se nič ni zgodilo. Pravi, da je jedla in pila vse, kar
se ji je zdelo dobro. V bolnici, kamor je morala oditi, so jo zdravili z
ogromnimi količinami antibiotikov, ki so tudi pomagali, da se je vse skupaj
pozdravilo.
Tudi naprej ni spreminjala svojih prehranjevalnih in drugih
življenjskih navad, ter je še naprej uživala hrano, ki se ji je zdela dobra za
njen okus, ne glede na posledice.
V letu 2004 je spet doživela težak šok. Ugotovili so ji raka
na dojki. Sledila je mučno zdravljenje. Najprej operacija dojke, nato
kemoterapija in obsevanja. Bila je čisto n tleh, saj je zgubila lase in nohte
na nogah kot posledico kemoterapije. Da pa bi bila stvar še bolj brezupna, ji je onkolog na rednem kontrolnem pregledu
ugotovil povišane markerje na jetrih. Na
dodatnem pregledu so ugotovili, da ima
rakaste razsevke – metastaze na jetrih. Povedali so ji. Da lahko živi še
dva , največ štiri mesece. Bila je tako obupana, da svojih domačih sploh ni
seznanila z diagnozo in napovedjo o skorajšnji smrti. Ker se je vdala v usodo, se
je pričela pripravljati na smrt. Svoje obleke, je zložila v omaro, zlatnino in
druge dragocenosti pa v škatlice. Bila je prepričana, da se tokrat ne bo več
izvlekla.
Potem pa se je
zgodilo nekaj, kar ji je dalo vsaj nekaj upanja. Z možem sta odšla na obisk k sorodnikom. Oče, mati, teta in
brat z ženo so bili seznanjeni z njenim stanjem in ji ponudili še zadnjo
rešitev. Povedali so ji, da v Gorenji Trebuši blizu Mosta na Soči, živi izreden
človek, gospod Marjan Videnšek, nekdanji zelo uspešen športnik in ustanovitelj
Zavoda PREPOROD, ki si je tudi sam, mimo
uradne medicine, ki mu je napovedovala, da bo do konca življenja ostal na
invalidskem vozičku, s pomočjo naravnih metod, uspel pozdraviti hude
zdravstvene težave. Povedali so ji, da je s pomočjo postenja in presne hrane
pomagal ozdraviti številne udeležence njegovih skupinski postenj. Čeprav je
bila zelo skeptična, ker je pač do tedaj verjela, tako kot velika večina ljudi,
v nezmotljivost uradne medicine, je sklenila poskusiti to zadnjo možnost za preživetje,
saj tako ali tako ni imela več kaj zgubiti ali kot je dejala : »Tudi za
pajčevino bi se lovila, če bi me le zdržala!«
Imela pa je tudi
veliko oporo v možu, ki se je odločil, da se bo solidarnostno postil skupaj z
njo.
Poklicala sta gospoda
Videnška in se dogovorila za termin postenja, ki se je začel 1. decembra 2006 v
Mostu na Soči.
Gospod Marjan je vsem
udeležencem takoj prvi dan povedal, da on ni zdravnik, in da bodo udeleženci
sami s pomočjo narave naredili za svoje
zdravje vse sami. »Nisem mu verjela«
pripoveduje gospa Karla, »menila sem, da tako govori, ker je zdrav in, da, če
bi bil na mojem mestu, ne bi tako samozavestno govoril«
Kljub temu je bila
mnenja, da ji tak način zdravljenja ne more škoditi, da bo pač poskusila.
Ker so jo zelo bolele
noge, predvsem pa kolena, je hodila le z veliko težavo. Že tretji dan
skupinskega postenja pa je opazila razliko. Na sprehodih je lahko hodila dosti
hitreje in z manj bolečinami, tako pa se je nadaljevalo tudi vseh deset dni
skupinskega posta.
Marjan je udeležencem
priporočal naj doma, če le zmorejo, nadaljujejo s postom tja do 42 dni.
Karla in njen mož sta
to tudi storila in se postila vse do 12. Januarja 2007.
In sedaj tisto
najvažnejše, kar je vzelo sapo zdravnikom, ki so pričakovali, da je kmalu ne bo
več med živimi.
Laboratorijski izvidi
so pokazali odlične rezultate tega naravnega zdravljenja. Zdravniki so komaj
verjeli, da se je telo pozdravilo brez vsakih zdravil.
Gospa Karla je
naštela katera zdravila je morala jemati pred tem, čeprav ji sploh niso
pomagala. Prej je vsak dan jemala tri
krat 100 miligramov Tramal - a, tri krat 3 miligrame Lexaurin – a, vsak večer
10 miligramov Sanval – a, en krat dnevno 10 miligramov Ultop – a S, ter tri
krat dnevno Movalis in Rennie.
Povedala je tudi, da
je bila debeluška s konfekcijsko številko 50 – 52, po postu, ko je skujšala za 26 kilogramov, pa
nosi oblačila številke 44 – 46.
Sedaj pa tisto zaradi
česar sem dal naslov prispevku.
Ker se je po postu
počutila tako odlično kot nikoli poprej, sta z možem začela hoditi v hribe. 14
julija 2007 sta odšla na Triglav, od koder je Marjanu poslala razglednico, ki
jo vidite na spodnji sliki in kjer pravi: »Karla Bremec se je ojunačila, in šla
na Triglav. Zmagala sem. Tista, ki je na postu komaj hodila, se je danes povzpela
na vrh Triglava!«
Povedala je, da
poprej zaradi bolečin ni mogla hoditi nikamor.
Njen mož, ki ji je
solidarno sledil na postu si je popolnoma ozdravil sladkorno bolezen, povišan
krvni pritisk in holesterol in znižal veliko previsoko telesno težo.
Gospa Karla pa se je
v šali tudi »obregnila« ob slabe lastnosti posta, ki so v tem, da moraš
zamenjati vso garderobo.
Vsem, ki so bolni,
toplo priporoča, da se obrnete na gospoda Marjana Videnška in se vpišete v
deset dnevni tečaj postenja, ki ga enako kot sta ga onadva z možem, nadaljujete
do 42 dni oziroma, do ozdravljenja, doma. Pravi, da je to največ kar lahko
storite za svoje zdravje, sami zase in to res samo zase.
V januarju
2011, sem spet poklical gospo Karlo. Povedala mi je, da ravno hodi v naravi. Brez vsakega znaka
pesimizma, mi je povedala, da je v lanskem letu imela nesrečo in si hudo
poškodovala hrbtenico. Vsa leta do sedaj je redno delala postenje razen lansko
leto, ko pa zaradi nesreče in stresov pač ni zmogla, letos pa spet načrtuje
postenje. Zaupala mi je, da se ji je v tem hudem času bolezen deloma vrnila, in
da ve, da jo bo s postenjem spet premagala.
Povedala mi je tudi,
da se je njen mož zanemaril in spet živi svoje staro življenje, vrnila pa se je
tudi sladkorna bolezen in vse ostale težave,
Osebno sem prepričan,
tako pa tudi govorijo premnoge izkušnje, da če se vrnemo na stara pogubna pota,
se povrne tudi bolezen, saj smo vzpostavili vse pogoje zanjo. Edino zdrav
življenski slog nam trajno zagotavlja zdravje. Torej zdrava presna hrana,
dovolj gibanja in pozitivno mišljenje!
P.S. Za vse, ki se
morda zanimate za skupinsko postenje, prilagam povezavo do Marjana Videnška in
Zavoda PREPOROD:
http://www.zavod-preporod.si/
Rajko Stropnik
