Danes objavljam, kar sicer ni toliko povezano z mojim načinom prehranjevanja, je pa zelo pomembno , za moje zadovoljstvo v smislu veselja, do življena, video o naši koroški in slovenski junakinji Tini Maze!

Pa si ga oglejte!

Rajko Stropnik
<iframe width="640" height="360" src="http://www.youtube.com/embed/3u2NteRZnlg?feature=player_detailpage" frameborder="0" allowfullscreen></iframe>

GRADOVI KRALJA MATJAŽA 2013

<iframe width="640" height="360" src="http://www.youtube.com/embed/z6-kitsYpu4?feature=player_embedded" frameborder="0" allowfullscreen></iframe>

RAJKO

GOSTOVANJE NA KOROŠKEM RADIU V ODDAJI "ODSTIRANJA"

Klikni n spodnjo povezavo

<iframe width="640" height="360" src="http://www.youtube.com/embed/PDvYxFq9T2s?feature=player_profilepage" frameborder="0" allowfullscreen></iframe>

Rajko

BOŽIČNO NOVOLRTNA VIDEO VOŠČILNICA!

Klinki na spodnjo povezavo!

http://www.youtube.com/embed/LuqmMJ_PnHc?feature=player_detailpage

Rajko Stropnik

ZDRAVNIKI ŽIVIJO OD BOLEZNI IN NE OD ZDRAVJA

Ideja za ta članek se mi je porodila, ko sem prebral odlično knjigo  KITAJSKA ŠTUDIJA,  enega največjih svetovnih umov na področju  prehranjevanja  T. Colina Campbella.

 Moram takoj poudariti, da je na svetu vse več zdravnikov(seveda tudi pri nas), ki so spoznali, da se njihova vsakodnevna praksa razlikuje od tega, kar so se naučili med študijem medicine. Predvsem pa bi poudaril, da so zaključki v tem članku bolj rezultat ocenjevanja stanja v ZDA. Pri nas je sistem javnega zdravstva le precej drugačen kot v deželah kjer je edini motor vseh razmišljanj večinoma ali pa izključno profit.

 Knjigo  bi moral prebrati tudi vsak zdravnik, saj so na področju prehranjevanja najmanj izobraženi, tudi zaradi interesov prehrambenih in farmacevtskih lobijev. Tako izhaja iz te znanstvene študije, ki so jo opravljali več kot 27 let, da imajo zdravniki med celotnim študijem medicine komaj 24 ur  predavanj o prehranjevanju in še to v sklopu druge tematike, o farmaciji pa krepko  preko 500 ur. To govori točno tem, da v njihovem interesu niso zdravi ljudje, sicer kot zdravniki nebi imeli dela, zato po končanem študijo vedo zelo veliko o zdravljenju bolezni, skoraj nič pa o tem, kako bi ljudje morali živeti, da ne bi zboleli.

Glede na prepletenost medicine in farmacije ter prehrambne  in kemične industrije, je logično, da vsem tem, ki jim je edino merilo ustvarjanje čim večjih dobičkov, ni v interesu objektivna obveščenost prebivalstva o zdravem življenjskem slogu, saj bi na ta način propadli vsi ti ogromni sistemi, ki obračajo največ denarja  na svetu. Žalostno je tudi dejstvo, da so zaradi korupcije, pohlepa, egoizma in izprijenosti posameznih sistemov, v ta začaran krog smrti vključene tudi najviše državne institucije in tudi sredstva javnega obveščanja, ki bi jim morala biti skrb za zdravje prebivalstva na prvem mestu..

V Ameriki, kjer je ta študija nastajala, sicer  v povezavi z kitajskimi  znanstveniki, pa je nastalo tudi gibanje  med zdravniki, ki so spoznali vso umazanost uradnih ustanov. To je sicer skromna protiutež uradni ameriški medicini (sodelovali so tudi drugi osveščeni zdravniki po svetu).

O nekaterih sem sicer že pisal v prispevku KO ZDRAVNIKI SPOZNAJO VELIKO ZMOTO.

Eden najbolj znanih je zagotovo Caldwell B. Esselstyn  junior, drugi pa je internist dr. John Mcdougall.

Caldwell B. Esselstyn, ali Ess, kot ga imenujejo prijatelji, izhaja iz zelo stare ameriške družine, po poreklu pa je Nizozemec. Po diplomi na  univerzi Yale, se je izobraževal za kirurga na kliniki v Clevelandu in bolnišnici St. George v Londonu. Spominja se svojih mentorjev, izrednih doktorjev medicinske znanosti ter tudi svojega očeta, prav tako tudi zelo uglednega zdravnika, ki so vsi po vrsti zboleli za boleznimi srca. Čeprav so bili vsi izjemni zdravniki, velikani medicine, so na vrhuncu svojega življenja doživeli žalosten konec. Njegov oče se je zelo zanimal za to, da bi s preventivo preprečil bolezni, vendar takrat ni imel dovolj znanja in informacij o tem. Vse to je zelo vplivalo na Essa, ki je šel po stopinjah omenjenih slavnih zdravnikov. Postal je  eden najbolj slavnih kirurgov in  tudi specialistov za bolezni srca in ožilja v ZDA in svetu. Kljub vsemu temu ni bil zadovoljen s svojim delom, saj njegovi  bolniki pogosto niso ozdraveli, čeprav se je izjemno prizadeval za to. Spoznal je, da je ko pridejo bolniki njemu v roke, že prepozno in  po navadi ni več upanja za ozdravitev. Ob spominu na to koliko ženskam je operativno odstranil dojke in jih do življenjsko iznakazil, ob tem pa ni pomagal pri njihovi ozdravitvi, je bil zelo prizadet. S standardnimi postopki, ki so vključevali, kirurške posege in kemična zdravila, ni mogel pozdraviti bolnikov, zato se je zdel sam sebi nemočen.

Začel je študirati literaturo o prehrani, znana dela dr. McDougala in druga znanstvena dela, ter ugotovil, da je bila vzrok za bolezni njegovih bolnikov, ki jih je pogosto umorila, prehrana z visoko vsebnostjo mesa, maščob in prečiščenih živil.

Svojim pacientom je svetoval, naj uživajo hrano rastlinskega izvora vendar so mu njegovi predstojniki pričeli ostro nasprotovati,  češ, da prehrana nima nobene zveze z boleznimi. Kljub temu je nadaljeval s tem načinom zdravljenja in dosegel presenetljive rezultate, saj so njegovi pacienti ozdraveli brez vsakih zdravil. Namesto, da bi to znanje uporabili, so ga njegovi nadrejeni in tudi poklicni kolegi napadali kot mazača, čeprav je dosegel neverjetno dobre rezultate. Nekateri so ga hoteli tudi fizično odstraniti.

Čeprav je v svoji karieri dosegel velike uspehe in vrhunec kirurškega znanja, so ga takoj izobčili, saj je ogrozil standardne postopke zdravljenja, podprte s kemičnimi zdravili in kirurškimi postopki. Zdravstvena srenja se je počutila ogrožena in je odklanjala njegov način zdravljenja.

Začel je razmišljati o tem zakaj so zdravniki tako nasprotni njegovemu zelo uspešnemu načinu zdravljenja in trdnim dokazom, da je to najboljši način preprečevanja in zdravljenja vseh najhujših bolezni, ki morijo na milijone ljudi v zahodnem svetu.

Prišel je do ugotovitev, da je to posledica velikega egoizma teh zdravnikov, ki imajo radi moč in nadzor na bolniki. Z Essovim načinom zdravljenja bi vse to zgubili.  Zdravniki so v glavnem prepričani, da so ves njihov študij, potrebna spretnost pri kirurškem obravnavanju in uporaba kemičnih zdravil, najbolj pomembne stvari in, da jim nekdo  hoče z načinom  preventive, s preprosto rastlinsko prehrano,  odvzeti vse bogastvo, ki so ga na standardni način zdravljenja dosegli.

Spoznal je tudi, da so zdravniki oziroma celotna medicinska znanost v zelo tesni povezavi s farmacevtsko in prehrambeno industrijo, saj vse znanje o prehranjevanju določajo velike družbe s področja prehrambne industrije ter gojiteljev živali za prehrano. Te družbe so svojimi lovkami povezane do najvišjih organov oblasti, ki odločajo o prehrani državljanov zahodnega sveta. Pri tem so jim dobički dosti bolj pomembni kot pa zdravje prebivalstva. Zdravnike že na začetku študija pričnejo pridobivati za njihove interese z raznimi materialnimi uslugami. Pri tem pridobijo, številne med njimi kot tudi najvišje uradnike na področju zdravstva za delničarstvo v teh korporacijah, tako, da so tudi materialno zainteresirani za obstoječi sitem .

Situacija na področju zdravljenja je zaradi pomanjkljivega oziroma nezadostnega poznavanja učinkov zdrave rastlinske prehrane tako zastrašujoče alarmantna, saj  prehransko nerazgledani zdravniki predpisujejo sladkornim bolnikom s prekomerno težo obroke, katerih osnova sta mleko in sladkor, ali pa tistim, ki bi radi shujšali, diete z veliko vsebnostjo maščob in bolnikom z osteoporozo obroke z veliko mleka. Škoda za zdravje takih bolnikov je nepopravljiva.

Kot sem že omenil, je drugi najbolj poznan strokovnjak za prehrano internist, dr. John Mcdougall. Verjetno ni na svetu bolj prehransko usmerjenega zdravnika. Napisal je je deset knjig, ki so se prodajale v stotisočih izvodih. Doma ima pet ogromnih omar, polnih znanstvenih knjig o prehrani, sedaj v dobi interneta pa tudi vsak dan spremlja vse najnovejše znanstvene izsledke o prehrani.

 V mladih letih prehranjeval zelo pogubno, z obilno prehrano živalskega izvora, predvsem z mesom  in mlečnimi izdelki. Pri 18 letih ga je zadela možganska kap.  Ko se je opomogel,  je v celoti spremenil način življenja. Začel se je prehranjevati s polnovredno rastlinsko prehrano in ozdravel. Končal je študij medicine in pričel s prakso na Havajih. Tam je spoznal pomen rastlinske prehrane za zdravje ljudi.  Prvotni priseljenci s Kitajske in Filipinov, ki so uživali tradicionalno hrano svojega domačega okolja, so bili vitki in zdravi, njihovi potomci tretje in četrte generacije, ki pa so privzeli zahodne prehranske navade, pa so postali predebeli in dobili vse značilne zahodne bolezni – v glavnem  srčno žilne bolezni diabetes in raka.

John je te bolnike  sprva zdravil s zdravili in postopki, ki jih je spoznal med študijem medicine vendar je kaj kmalu spoznal, da postopki in tablete  ne učinkujejo. Prijavil se je na post diplomski študij medicine in kaj kmalu spoznal omejitve medicine, saj tudi njegovi izkušeni kolegi niso imeli nič boljših uspehov od njega. Bolniki pa po večini niso ozdraveli, pač pa se jim je zdravje še poslabšalo.
Uvidel je, da je nekaj narobe s sistemom zdravljenja na standardni način s postopki in tabletami.

Vse bolj je spoznaval, da polnovredna rastlinska prehrana ne le preprečuje kronične degenerativne bolezni, pač pa jih lahko tudi ozdravi.

Njegovi pravoverni kolegi, so ga začeli gledati po strani in ga prepričevali, da je to o čemur razmišlja, sporno. Še huje je bilo, ko je hotel pomagati bolnikom. Takrat so ga skoraj izključili iz fakultete. Seveda je kasneje, ko je študij zaključil, dal vedeti vsem svojim nasprotnikom, da je njegov način zdravljenja veliko bolj učinkovit kot pa so standardni načini. Seveda je tudi on ugotovil, da je tak odnos njegovih kolegov do njegovega načina zdravljenja, posledica skoraj nikakršnega izobraževanja o prehrani. On sam je študij zaključil s samo eno uro predavanja o prehrani. Torej mu je postalo jasno, da njegovi kolegi ne morejo sklepati drugače, če pa so popolni laiki na področju prehranjevanja.

Spoznal je tudi vso pokvarjenost obstoječega zdravstvenega sistema, kjer je farmacevtska industrija »kupila pamet medicinske stroke« in z njo neprestano manipulira.

Že študenti medicine so ves čas študija pod nenehnim vplivom farmacevtske industrije, saj ta njihov študij v celoti financira.

Tudi drugi znanstveniki so nesporno prišli do enakih  spoznanj.

Farmacevtska industrija se prilizuje študentom medicine tako, da jim daje razna darila, potovanja, predavanja , ki so v glavnem reklamiranje zdravil ter razne konference, kjer so predavatelji propagandisti farmacevtskih podjetij.

Tudi raziskovalna in akademska medicina deluje v interesu farmacevtske industrije, saj so raziskovalci lahko delničarji v  teh podjetjih, katere izdelke raziskujejo. Pokvarjenost sistema je tolikšna, da ta podjetja najamejo strokovnjake za komuniciranje, ki napišejo najbolj všečne članke, ki ji kasneje skorumpirani znanstveniki podpišejo kot svoje. Takih in podobnih primerov je še  veliko. O tem je zlasti veliko pisala ugledna ameriška znanstvenica Dr. Marcia Angell v svoji knjigi Resnica o farmacevtskih družbah, ter   prispevku Korupcija v medicini.

Kot zanimivost omenjam dejstvo, da je v ZDA in podobno tudi v Zahodni Evropi, na tretjem mestu vzrokov smrti »medicinska oskrba«

1.    Napačna zdravila

2.    Nepotrebni kirurški posegi

3.    Druge napake v bolnicah, ki bi jih lahko preprečili

4.    Okužb v bolnicah

Največ smrtnih primerov pa je zaradi stranskih učinkov zdravil.

 

Dr. John McDougall je poskušal svoj način zdravljenja ponuditi uradnim medicinskim ustanovam, vendar so ga povsod zavrnili. Uradna medicina nikakor ne more dovoliti, da bi ljudje sami nadzirali svoje zdravje,  na tako preprost način kot je polnovredna rastlinska prehrana ker bi s tem  bila zapečatena usoda celotne stroke.

Dr. John je ugotovil kakšni so bili odzivi zdravnikov, ko so jim njihovi pacienti prišli sporočit veselo novico, da so ozdraveli s pomočjo polnovredne rastlinske prehrane. Zdravniki so bili v nerodnem položaju in so take paciente  sicer » vljudno pohvalili« in se jih čim prej odkrižali. Nihče od njih ni niti pomislil, da bi predlagal tak način zdravljenja svojim drugim bolnikom.

Sedaj se dogajajo zanimive stvari. Ko so posamezni vplivni bolni zdravniki klinike za srčne bolezni zvedeli za uspehe pri zdravljenju Dr. Esselstyn - a in Dr. McDougall – a, so se samostojno odločili za obisk pri enem ali drugem.

 Strokovni sodelavci s klinike, ki imajo srčno žilna obolenja pa tudi višji člani uprave se hodijo zdraviti k njima. Eden od teh je izjavil, da če se bo razvedelo, da ta dva zdravnika pozdravita bolezni srca in druge bolezni, bolnim zdravnikom in njihovim sorodnikom, le ti pa ne dopustijo tega svojim  navadnim bolnim ljudem, je zadeva zrela za tožbo.

Tako Esselstynu kot McDougalu so prepovedali vstop nazaj v uradno medicino, saj sta huda konkurenca uradnim zdravstvenim ustanovam.

Kot vidite, uradni medicini v nekaterih državah, ni kaj dosti do tega, da bi bolniki ozdraveli, saj bi tako ostali skoraj brez dela, čeprav bi s svetovanjem glede zdravega načina življenja lahko enako dobro zaslužili v skladu z načeli praočetov medicine kot je bil Hipokrat kateremu dajo po zaključku študija tudi zaprisego – Hipokratovo prisego. Hipokrat je dejal, da tisti, ki ne pozna zdravilnih lastnosti hrane, ne more zdraviti ljudi.

Rajko Stropnik

Dr. Caldwell B. Esselstyn

Dr. John Mcdougall

V takem prijetnem okolju zdravita zaradi napačne prehrane, bolne ljudi, dr. John Mcdougall in njegova žena, s preprosto prehrano rastlinskega izvora.

Dr. John Mcdougall ima verjetno največjo knjižnjico o prehrani na svetu

Dr. Marcia Angell v svoji knjigi Resnica o farmacevtskih družbah, ter prispevku Korupcija v medicini, opisuje o pokvarjenost uradnih ustanov, ki jim je malo za zdravje ljudi, pač pa jih zanima samo dobiček.

Tokrat ponavljam svoj prispevek iz decembra leta 2008, ki je bil objavljen na večerovem blogu NARAVA IMA VEDNO PRAV, saj je evidentno da je naš Borči še vedno tak in si tudi zasluži, da je postal predsednik vseh Slovencev!

ČE BI PODELJEVALI NOBELOVO NAGRADO ZA STRPNOST, BI SI JO ZAGOTOVO ZASLUŽIL NAŠ BORUT PAHOR

Kar neverjetno se mi zdi, ko poslušam jezne ljudi, ki se jim zdi poteza Boruta Pahorja, da povabi k sodelovanju posamezne strokovnjake iz desne opcije. Mar ni gospod Borut potrebo po strpnosti in angažiranju vseh sposobnih in veščih ljudi za dobro naše Slovenije, vseskozi poudarjal? Nočem komu vsiljevati pravil življenja, vendar je znano, da pozitivno ravnanje skoraj vedno spodbuja pozitivne učinke, vsaj za Človek-a z veliko začetnico to velja.

Novi predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor

Gospod Pahor menda ta občutek nosi v svojih genih. Spominjam se ga, kako je zgledno vodil Državni zbor in skušal z neverjetno mero potrpežljivosti umirjati negativne strasti posameznikov in skupin.

                                                                 

Slovenci smo po mojem dovolj moder narod, da lahko strpno živimo eden ob drugem in prebolimo negativne emocije. To velja tako za leve in desne, saj kot vidimo, ni razlike med političnimi opcijami pač, pa so samo razlike med posameznimi karakterji.

Znan je pregovor, da lepa beseda lepo mesto najde. Ta stara modrost bi morala biti več prisotna v naših vsakodnevnih komunikacijah, še posebej v najvišjem hramu demokracije, kar tako radi poudarjajo posamezni politiki. Sovraštvo in nestrpnost vodita samo v bolj ali manj prikrito nasilje in končno v destrukcijo človekove časti ter nazadnje tudi življenja.

Tako malo je potrebno za dobro vzdušje, včasih le prijazna beseda, ali pa iskren in prijazen nasmeh. To naredi prave čudeže kar lahko potrdim iz svojih osebnih izkušenj.


Pozitivno mišljenje je eden od zelo pomembnih dejavnikov zdravega življenskega sloga, poleg zdrave prehrane in zadostnega gibanja. Menim, da bi morali to najbolj vedeti strokovnjaki na tem področju, še zlasti psihologi, psihiatri in zdravniki, če že ekonomisti, pravniki, tehniki in drugi niso o tem dovolj poučeni.

Borut Pahor, je politik svetovnega formata v tem pogledu, saj je lahko vzor vsem, ki želijo dobro človeštvu in, če bi jaz odločal o tem, bi ga zagotovo nominiral za Nobelovo nagrado.

Rajko Stropnik

NAMESTO POD ZEMLJO, NA TRIGLAV

 

Tokrat vam predstavljam navdušujočo zgodbo,  poseben primer vztrajnosti, s katero se je gospa Karla Bremec iz Hrastnika zoperstavila najhujši bolezni, potem, ko so ji zdravniki napovedali samo še dva do štiri mesece življenja.

Z gospo Karlo sem večkrat govoril in mi je dovolila, da opišem njeno borbo za življenje, ki je samo še dodatna potrditev, da ima narava vedno prav.

Njena kalvarija se je začela v letu 1998, ko so ji v njenem 46. Letu starosti odkrili rak na rodilih in ji priporočili takojšnjo operacijo.  Kot, da to ne bi bilo dovolj hudo, so se po petih mesecih pojavile številne ciste – bule in opozorila, da je nekaj narobe. Za ta opozorila, kot je povedala, se ni dosti kaj zmenila, pač pa je živela naprej, kot, da se nič ni zgodilo. Pravi, da je jedla in pila vse, kar se ji je zdelo dobro. V bolnici, kamor je morala oditi, so jo zdravili z ogromnimi količinami antibiotikov, ki so tudi pomagali, da se je vse skupaj pozdravilo.

Tudi naprej ni spreminjala svojih prehranjevalnih in drugih življenjskih navad, ter je še naprej uživala hrano, ki se ji je zdela dobra za njen okus, ne glede na posledice.

V letu 2004 je spet doživela težak šok. Ugotovili so ji raka na dojki. Sledila je mučno zdravljenje. Najprej operacija dojke, nato kemoterapija in obsevanja. Bila je čisto n tleh, saj je zgubila lase in nohte na nogah kot posledico kemoterapije. Da pa bi bila stvar še bolj brezupna,   ji je onkolog na rednem kontrolnem pregledu ugotovil povišane markerje  na jetrih. Na dodatnem pregledu so ugotovili, da ima  rakaste razsevke – metastaze na jetrih. Povedali so ji. Da lahko živi še dva , največ štiri mesece. Bila je tako obupana, da svojih domačih sploh ni seznanila z diagnozo in napovedjo o skorajšnji smrti. Ker se je vdala v usodo, se je pričela pripravljati na smrt. Svoje obleke, je zložila v omaro, zlatnino in druge dragocenosti pa v škatlice. Bila je prepričana, da se tokrat ne bo več izvlekla.

Potem pa se je zgodilo nekaj, kar ji je dalo vsaj nekaj upanja. Z možem sta odšla  na obisk k sorodnikom. Oče, mati, teta in brat z ženo so bili seznanjeni z njenim stanjem in ji ponudili še zadnjo rešitev. Povedali so ji, da v Gorenji Trebuši blizu Mosta na Soči, živi izreden človek, gospod Marjan Videnšek, nekdanji zelo uspešen športnik in ustanovitelj Zavoda PREPOROD,  ki si je tudi sam, mimo uradne medicine, ki mu je napovedovala, da bo do konca življenja ostal na invalidskem vozičku, s pomočjo naravnih metod, uspel pozdraviti hude zdravstvene težave. Povedali so ji, da je s pomočjo postenja in presne hrane pomagal ozdraviti številne udeležence njegovih skupinski postenj. Čeprav je bila zelo skeptična, ker je pač do tedaj verjela, tako kot velika večina ljudi, v nezmotljivost uradne medicine, je sklenila poskusiti to zadnjo možnost za preživetje, saj tako ali tako ni imela več kaj zgubiti ali kot je dejala : »Tudi za pajčevino bi se lovila, če bi me le zdržala!«

Imela pa je tudi veliko oporo v možu, ki se je odločil, da se bo solidarnostno postil skupaj z njo.

Poklicala sta gospoda Videnška in se dogovorila za termin postenja, ki se je začel 1. decembra 2006 v Mostu na Soči.

Gospod Marjan je vsem udeležencem takoj prvi dan povedal, da on ni zdravnik, in da bodo udeleženci sami  s pomočjo narave naredili za svoje zdravje vse sami. »Nisem  mu verjela« pripoveduje gospa Karla, »menila sem, da tako govori, ker je zdrav in, da, če bi bil na mojem mestu, ne bi tako samozavestno govoril«

Kljub temu je bila mnenja, da ji tak način zdravljenja ne more škoditi, da bo pač poskusila.

Ker so jo zelo bolele noge, predvsem pa kolena, je hodila le z veliko težavo. Že tretji dan skupinskega postenja pa je opazila razliko. Na sprehodih je lahko hodila dosti hitreje in z manj bolečinami, tako pa se je nadaljevalo tudi vseh deset dni skupinskega posta.

Marjan je udeležencem priporočal naj doma, če le zmorejo, nadaljujejo s postom tja do 42 dni.

Karla in njen mož sta to tudi storila in se postila vse do 12. Januarja 2007.

In sedaj tisto najvažnejše, kar je vzelo sapo zdravnikom, ki so pričakovali, da je kmalu ne bo več med živimi.

Laboratorijski izvidi so pokazali odlične rezultate tega naravnega zdravljenja. Zdravniki so komaj verjeli, da se je telo pozdravilo brez vsakih zdravil.

Gospa Karla je naštela katera zdravila je morala jemati pred tem, čeprav ji sploh niso pomagala. Prej je vsak dan jemala  tri krat 100 miligramov Tramal - a, tri krat 3 miligrame Lexaurin – a, vsak večer 10 miligramov Sanval – a, en krat dnevno 10 miligramov Ultop – a S, ter tri krat dnevno Movalis in Rennie.

Povedala je tudi, da je bila debeluška s konfekcijsko številko 50 – 52,  po postu, ko je skujšala za 26 kilogramov, pa nosi oblačila  številke 44 – 46.

Sedaj pa tisto zaradi česar sem dal naslov prispevku.

Ker se je po postu počutila tako odlično kot nikoli poprej, sta z možem začela hoditi v hribe. 14 julija 2007 sta odšla na Triglav, od koder je Marjanu poslala razglednico, ki jo vidite na spodnji sliki in kjer pravi: »Karla Bremec se je ojunačila, in šla na Triglav. Zmagala sem. Tista, ki je na postu komaj hodila, se je danes povzpela na vrh Triglava!«

Povedala je, da poprej zaradi bolečin ni mogla hoditi nikamor.

Njen mož, ki ji je solidarno sledil na postu si je popolnoma ozdravil sladkorno bolezen, povišan krvni pritisk in holesterol in znižal veliko previsoko telesno težo.

Gospa Karla pa se je v šali tudi »obregnila« ob slabe lastnosti posta, ki so v tem, da moraš zamenjati vso garderobo.

Vsem, ki so bolni, toplo priporoča, da se obrnete na gospoda Marjana Videnška in se vpišete v deset dnevni tečaj postenja, ki ga enako kot sta ga onadva z možem, nadaljujete do 42 dni oziroma, do ozdravljenja, doma. Pravi, da je to največ kar lahko storite za svoje zdravje, sami zase in to res samo zase.

V januarju 2011, sem spet poklical gospo Karlo. Povedala mi je, da  ravno hodi v naravi. Brez vsakega znaka pesimizma, mi je povedala, da je v lanskem letu imela nesrečo in si hudo poškodovala hrbtenico. Vsa leta do sedaj je redno delala postenje razen lansko leto, ko pa zaradi nesreče in stresov pač ni zmogla, letos pa spet načrtuje postenje. Zaupala mi je, da se ji je v tem hudem času bolezen deloma vrnila, in da ve, da jo bo s postenjem spet premagala.

Povedala mi je tudi, da se je njen mož zanemaril in spet živi svoje staro življenje, vrnila pa se je tudi sladkorna bolezen in vse ostale težave,

Osebno sem prepričan, tako pa tudi govorijo premnoge izkušnje, da če se vrnemo na stara pogubna pota, se povrne tudi bolezen, saj smo vzpostavili vse pogoje zanjo. Edino zdrav življenski slog nam trajno zagotavlja zdravje. Torej zdrava presna hrana, dovolj gibanja in pozitivno mišljenje!

P.S. Za vse, ki se morda zanimate za skupinsko postenje, prilagam povezavo do Marjana Videnška in Zavoda PREPOROD:

http://www.zavod-preporod.si/

 

Rajko Stropnik