V marcu
2008 sem spoznal, izrednega človeka, ki je postal moj prijatelj in, ki mi je
zaupal, kako si je med drugim ozdravil pred desetimi leti raka na debelem
črevesu. Prosil, sem ga, če lahko njegovo zgodbo objavim, da bi na ta način
pomagali drugim, ki jim je uradna medicina že napovedala skorajšnji konec. Ime mu je Adrijan Hočevar iz Maribora. Njegova zgodba je podobna zgodbam
tisočih, ki jih najdemo v razni literaturi, ki opisuje zdravo življenje. Pa
preberimo to zgodbo:
V
januarju leta 1998 sem se v 58. letu življenja po dolgotrajnih težavah znašel v
mariborski bolnišnici. Imel sem dosti preveliko težo, preko 120 kg pri velikosti 178 cm . Spreletavala sta me
mrzlica in vročina, saj sem imel telesno temperaturo okoli 42 stopinj Celzija .
Vse to je bila posledica popolnoma napačnega stila življenja. Čeprav sem pojedel velike količine mesa in
mesnih izdelkov, veliko prekajenega, veliko močnatih jedi, ter zelo malo sadja in zelenjave, sem bil
neprestano lačen. Gibal sem se zelo malo. Kot primer te moje prevelike
ješčnosti oziroma požrešnosti lahko navedem, da sem večkrat potoval preko meje
v Avstrijo, kjer sem kupil po dvajset čokolad Milka, in jih naenkrat pojedel
tudi po deset. Pil sem veliko gaziranih in tudi alkoholnih pijač, kakšen
Štajerec pa bi bil , če ne bi. Vse to je moralo nekje » vun vdarit« kot pravimo
pri nas. Imel sem hude težave z zaprtjem, saj sem hodil na veliko potrebo na
sedem do deset dni. Prav tako sem imel težave s prostato, saj mi je zapiralo
vodo kot se reče. Ponoči sem zelo slabo spal in večinoma sem se zjutraj zbudil še bolj utrujen kot sem bil
zvečer. Imel sem hude bolečine v želodcu in dvanajsterniku, pekla me je huda
zgaga in tudi revmatične težave so me spremljale. Koža je bila polna ekcema in
raznih izpuščajev, imel sem prevelik krvni pritisk, holesterol in sladkor,
skratka moje telo je bilo hudo zakisano zaradi popolnoma napačne prehrane in
pogubnih navad.
V takem
stanju sem torej moral v bolnico, kjer so mi po preiskavah in odvzemu vzorcev
tkiva iz debelega črevesa odkrili raka. V trenutku me je življenje postavilo
pred dejstvo »biti ali ne biti«.
Predlagali so mi takojšnjo operacijo – odstranitev debelega črevesa. Ustrašil
sem se tega in sem skoraj dobesedno pobegnil iz bolnice.
Doma
sem takoj začel poizvedovati, kako bi se lahko pozdravil z naravnimi zdravili.
Zvedel sem za enega presnojedca in z njim kontaktiral.
Posodil
mi je knjigo Helmuta Wandmakerja »Hočeš ostati zdrav, proč s kuhinjskim loncem«.
Že, ko sem prebral tretjino knjige, mi
je postalo jasno, da je moj način življenja poguben. 20. aprila 1998 sem se začel
prehranjevati s presno prehrano po
navodilih iz omenjene knjige, in sicer okoli 70 % sadja, 20 % zelenjave in 10 % oreščkov. Naenkrat jem samo eno vrsto sadja ali
zelenjave in potem najmanj eno ure ne druge vrste. Istočasno pa sem začel
delati krajše, tri dnevne poste z obveznim klistiranjem, tudi po večkrat
dnevno. Moram povedati, da mi je nasvete glede posta dal gospod Marjan Videnšek
ki že dosti let vodi skupinsko postenje.
Vodil sem tudi ustrezno dnevno statistiko o stanju telesnih parametrov kot so
teža, krvni tlak, srčni utrip itd.
Stanje
se je začelo izboljševati, predvsem se mi je začela zmanjševati telesna teža. V
tem letu sem opravil preko dvajset krajših, dva ali tri dnevnih postov in enega
štirideset dnevnega. Pri tem najdaljšem sem prvih deset dni pil samo čisto vodo,
nato pa petnajst dni korenčkov sok in kasneje sok rdeče pese. Med tem postom je
telo začelo izločati iz črevesa od pol do enega metra in več dolge, črne
sluzaste, stare fekalije, kot nekakšne kače. Počutje se je začelo občutno
izboljševati, telesna teža pa se mi je znižala na 65 kilogramov , sedaj
pa se mi suče okoli 70 kg ,
kar je po vseh normativih idealno. Prenehale so vse težave z zaprtjem, tako, da danes hodim dvakrat dnevno na veliko potrebo, ni več
težav s prostato, zgaga je minila, verjetnih ran na želodcu in dvanajstniku ni
več. Zginile so nečistoče na koži, ustavila se je parodontoza, ki mi je pobrala
kar dosti zobovja. Zginilo pa je tudi trdovratno glivično vnetje med prsti na
nogah. Ne poznam več tudi nobenega
prehlada, gripe, in podobnih nevšečnosti, skratka nobena bolezen se me ne loti
več. Prej sem nosil očala dioptrije okoli 3 +, danes pa berem v glavnem brez
očal, razen v mraku.
Na zdravniških
pregledih so mi ugotovili, da se je holesterol s prejšnjih 7 enot znižal na pod
4 enote, prav tako krvni sladkor z 8 na 4,5 enot, krvni pritisk z okoli 170 na
115 enot, znižala se mi je tudi vrednost PSA na okoli 1. Zdravniki tega skoraj
niso mogli verjeti, kot, da bi imeli pred seboj drugega človeka.
Mogoče
se bo komu zdelo , da je to pravi čudež, vendar je to le uskladitev mojega
življenja z naravo, ki ima vselej prav. Ko se mi je vzpostavilo kislinsko
bazično ravnovesje v telesu (20 % kislosti in 80 % bazičnosti) so se stvari
dogodile same po sebi.
Sedaj
že preko 14. let živim v tem življenjskem stilu in sem srečen in miren kot
nikoli poprej. Spanca ne rabim dosti, le nekaj ur, ker je ta kvaliteten brez
prebujanja. Veliko kolesarim, včasih grem s kolesom na Roglo in se po drugi
strani vrnem v Maribor. Zelo malo gledam televizijski program in tudi
računalnika si še nisem omislil. Raje delam na svojem vrtu, kjer si po bio
dinamičnih načelih pridelujem prehrano. Imam kar nekaj dreves, ki mi dajejo
osnovno prehrano - sadje, pa tudi zelenjavo
pridelujem po enakih načelih zase in za družino. Dreves že nekaj let ne
obrezujem, kar sem spoznal pred nekaj leti pri znanemu avstrijskemu bio
kmetovalcu Seppu Holzerju, h kateremu smo šli
skupaj s člani društva Preporod. Zaradi
takega načina vzgajanja dreves se jih ne lotevajo več škodljivci in tako si
pridelujem resnično biotično sadje.
Povedati
pa še moram, da vsak dam popijem do dva
litra vode, ki si jo v posebni namizni napravi filtriram. Znano je namreč, da
nobena anorganska snov ni dobrodošla v
telesu, v vodi iz vodovoda pa se
poleg njenih naravnih mineralov nahaja tudi zloglasni klor – uničevalec živih
organizmov. Zakaj pa poleg sadja in zelenjave, ki vsebujeta preko 90 % vode
pijem še to dodatno vodo? Moje telo je bilo skoraj 60 let zlorabljeno z napačno
prehrano in je podobno staremu dimniku, ki ga nikoli ni mogoče popolnoma
očistiti zato potrebuje dodatno
čiščenje z vodo. Tudi soli ne uživam
več, saj je moje telo sploh ne zahteva niti potrebuje enako pa tudi ne nobene
anorganske snovi, nobenih zdravil, niti mineralnih vod.
Žal mi
je za številne bolne ljudi, ki si ne znajo pomagati drugače kot, da gredo
zdravje iskati k zdravniku in niti ne upajo pomisliti, da so lahko sam svoj
zdravnik in s pomočjo narave popolnoma ozdravijo. Če bi le vedeli in verjeli v
to, bi lahko sebi ni drugim največ pomagali.
Taka je približno za mnoge skoraj neverjetna
in čudežna zgodba mojega prijatelja, ki mi jo je zaupal, za kar sem mu hvaležen
v svojem imenu in imenu vseh bralcev.
Rajko
Stropnik
 |
| ADRIJAN HOČEVAR NA OBISKU PRI MENI DOMA |
