»ČUDEŽ« ZELENIH SOKOV

V zadnjih  letih sem se pričel intenzivno zanimati za sadne in zelenjavne sokove, ki jih tudi redno uživam. Poseben vtis name sta naredila Dr .Norman W. Walker, zdravnik in doktor znanosti, ki si je po skoraj štiridesetih letih hude bolezni, to pozdravil s svežimi sadnimi in zelenjavnimi sokov ter doživel okoli 100 let . Vse do smrti se je vozil s kolesom . O tem je, od  leta 1936 dalje napisal več knjig, posebej pa je znana knjiga  s prevedenim naslovom,  SVEŽI  ZELENJAVNI IN SADNI SOKOVI, ki so jo od takrat dalje v Ameriki  izdajali vsako leto. Prevedena je v številne jezike in tudi v slovenskem jeziku je bila  kar petkrat  ponatisnjena, nazadnje pri reviji AURA leta 2008. Ta njegova knjiga je pravo znanstveno delo, napisano v  jeziku , razumljivem za vsakogar.

Druga knjiga, ki me je še posebej navdušila, je  knjiga v Ameriki živeče Viktorije Butenko, po rodu Rusinje, ki se je s svojo družino preselila tja leta 1989 po uvedbi perestrojke. Vsi člani družine so imeli zdravstvene težave, ki so si jih ozdravili do neke mere s presno hrano in kasneje, ko je Viktorija odkrila zelene kašaste sokove, pa  v celoti. Člani njene družine sedaj predavajo po svetu o tem zdravem načinu življenja, ki dokazano ozdravi skoraj vse, tudi najtežje bolezni. Pri založbi AURA so izšle tri Viktorijine knjigein sicer DRUŽINA PRESNOJEDCEV,  ZELENO ZA ŽIVLJENJE in DVANAJST KORAKOV DO PRESNE HRANE. Vsem, ki znate angleško, priporočam, da obiščete njihovo spletno stran z naslovom : www.rawfamily.com  in se seznanite s to enkratno in vzorno družino ter njenim načinom življenja.

Ko sem prebral te knjige, sem se odločil nabaviti posebne strojčke za izdelavo teh sokov, ki so vsi ameriškega porekla. Enega za izdelavo čistih sokov sem nabavil že leta 2008. Gre za sokovnik Omega 8005, ki se vrti zelo počasi s hitrostjo 80 obratov v minuti in s katerim je mogoče narediti sok iz sadja, zelenjave  in še posebej iz zelenja. Z njegovo pomočjo smo v naši družini pripravljali najprej sokove iz korenčka, rdeče pese, pomaranč, grenivk in jabolk.  Na ta način sem pomagal zetu, ki je v lanskem letu doživel hudo prometno nesrečo, da je hitreje okreval. Kasneje smo pričeli delati sokove iz vrtnega zelenja, v skladu z navodili iz omenjenih knjig. Drugi strojček, ki ga uporablja Viktorija, je posebno hiter in skoraj neuničljiv mešalnik VITAMIX PREP-3, ki se vrti s hitrostjo do 37.000 obratov v minuti in naredi iz vsega užitnega manj kot v  minuti gost kašast sok. Tudi ta mešalec oziroma blender  je po poreklu ameriški.

Prebral sem še prebral še dve knjigi ,  o užitnih divjih rastlinah DIVJA HRANA  in DIVJA HRANA 2, ki ju je napisal slovenski publicist Dario Cortese in sta bili tako brani, da  sta  bili že ponatisnjeni. V vseh teh knjigah sem spoznal neznansko moč zelenih sokov, še posebej tistih, ki so narejeni iz divjih užitnih rastlin, saj po zdravilnih in prehranskih vrednostih kar 300 do 500 odstotkov presegajo vrednosti večine gojenih rastlin. Te rastline večinoma obravnavamo kot » plevele« in jim na tak način delamo veliko krivico, saj so znanstveniki  nesporno dokazali njihovo veliko hranilno in zdravilno moč. Divje živali, ki se v naravi prehranjujejo s temi rastlinami, nikoli ne zbolevajo za takimi boleznimi kot  degenerirani  človeški rod in se tudi vidno ne starajo kot je to značilno za človeka.

Več o tem lahko preberete tudi v mojem članku: ŽIVA HRANA ALI ZAKAJ SEM POSTAL PRESNOJEDEC

Ko sem torej kar nekajkrat prebral omenjene knjige, sem se odločil pomagati tistim, ki to želijo.

NAJBOLJ DRASTIČNA OZDRAVITEV JE BILA OZDRAVITEV MOJEGA OČIMA, KI JO OPISUJEM KOT DOKAZ , DA JE VSE  KAR SEM PREBRAL TUDI RESNIČNO.

Moj očim, ki je bil takrat  star 76  let, je že več let bolehal na pljučih, pešalo mu je srce, imel pa je tudi izjemno visoko telesno težo, okoli 130 kg, visok krvni pritisk in hude težave s hojo. Rad je tudi užival alkoholne pijače, saj je po rodu doma z iz okolice Ptuja, kjer je to zelo običajno. V decembru  2008 se mu je zdravstveno stanje hudo poslabšalo. Kašljal je tako hudo, da ni spal po cele noči. Noge je imel tako zatečene, da se je komaj premikal. Zdravniki so ugotovili, da ima poleg drugega še neozdravljivo bolezen »elefantiazo« ali slonovske noge, zaradi popuščanja srčne funkcije. Dobival je veliko zdravil, ki so mu samo še dodatno obremenjevala notranje organe, učinka pa skoraj ni bilo nobenega. Na noč je izločil iz telesa  preko sečil tudi po deset in več litrov vode, stanje pa se mu je samo še poslabševalo.  Tako je bil v decembru 2008 prepeljan  v  bolnišnico. Stanje se mu je za silo popravilo, tako, da je bil začasno odpuščen domov. Kaj kmalu se mu je stanje ponovno tako poslabšalo, da je skoraj umrl. Spet je bil interventno prepeljan v bolnišnico. Tam je ostal skoraj dva meseca, stanje pa se mu je že tako poslabšalo, da nam je dala njegova oddelčna zdravnica vedeti, da več ne bo živel dolgo. Vsi, ki smo ga hodili obiskovat, smo bili zgroženi, prestrašeni in tudi žalostni ob pogledu nanj. Iz resnično slonovim nogam podobnih nog, oteklih in temno modrih, je pod koleni iztekala voda, tako, da je imel podložene brisače, ki so bile vse mokre. Zdravnica je pojasnila, da to ni ozdravljivo in da mu pač dajejo kar še morejo, da ne trpi preveč. Po cele noči  in dneve je sedel na robu postelje, ker ni mogel zaspati in ne ležati. Ob pogledu nanj so nam prihajale solze v oči. Izgubil je še zadnjo voljo do življenja. V njegovo sobi so bili  večinoma sami težki bolniki, nekateri so v tem času umrli, tako, da so njegovi ostali sorodniki, ki so prihajali na obisk, trdno verjeli , da ga ne bodo več videli živega. Ko sem zdravnici predlagal, da bi ga dali še v bolnišnico za pljučne bolezni v Topolšico, kjer so ga že zdravili pred leti, mi je dejala, da mu niti to ne bi več kaj dosti pomagalo. Kljub temu so ga dali na oddelek intenzivne nege, kjer so mu deloma izčrpali  vodo iz pljuč. Bil je tako nemočen, da so mu dajali plenice in tudi za urin je imel poseben kateter ( cevko ) napeljano v mehur. Malo se je sicer potem opomogel, tako, da so ga dali nazaj na oddelek. Ker skoraj nič ni jedel je shujšal na okoli 112 kilogramov. Nekako je preživel, zato so ga hoteli odpustiti iz bolnice. Zdravnici sem povedal, da sam zase ne bo mogel več skrbeti in, da mora nujno v dom starejših,  saj je takrat sam stanoval v četrtem nadstropju upokojenskega bloka. S takimi nogami ne bi mogel hoditi tako visoko, saj v bloku niso imeli  dvigala, potreboval pa je,  glede na stanje, štiriindvajseturno zdravstveno nego.

Po odpustu iz bolnišnice so ga z rešilnim avtomobilom prepeljali v Dom starejših občanov na Prevaljah. Osebno sem ga še isti dan odpeljal k njegovi osebni  zdravnici, ki ima svojo ambulanto tudi v tem domu. Predpisala mu je podobna ali celo enaka zdravila, ki jih je prejemal že v bolnišnici. Povedala je, da slonovskih nog  medicina ne zna ozdraviti, ker gre za nepopravljivo deformacijo bezgavk. Socialna delavka v domu mu je prisodila skoraj popolno štiriindvajseturno nego. To je bilo 24. Aprila 2009.

Odločil sem se, da mu bom pomagal ozdraviti s pomočjo svežih zelenjavno - sadnih sokov, za katere sem bil prepričan, da imajo »čudežno« moč, če ravno vem, da ne gre za nikakršne čudeže in, da je to le v skladu  tudi z mojim načelom NARAVA IMA VEDNO PRAV .

  Ob obisku njegovih sorodnikov iz Pomurja sem jim to povedal, obenem sem jim dal poskusiti tak sok. Strinjali so se, da pričnem  s štiridesetdnevno kuro. Na skupnem obisku prvega maja, smo ga prepričali, da bi pil te sokove, saj v začetku temu ni zaupal. In pričelo se je.

Poleg redne hrane v domu, je vsak dan spil po en liter soka, sestavljenega iz približno 4 decilitrov  svežega  zelenjavnega in 6 decilitrov svežega sadnega soka.

Za zelen sok sem uporabljal po navodilih zgoraj omenjenih knjig, sveže zelenje z vrta in tudi divje , samonikle rastline z travnikov in gozdov  v različnih kombinacijah in sicer: špinačo, solato, motovilec, regrat, navadne koprive, mrtve koprive, čemaž, rman, zajčjo deteljico, belo metliko, mnogosemensko metliko, navadno zvezdico, ščir, navadni dežen, navadno regačico,  poprasto dresen, rogovilček, plešec, hrenove liste, liste rdeče pese, zelenje korenčka, rukolo, peteršilj, luštrek, zeleno ozkolistni trpotec, širokolistni trpotec, rožmarin, smrekove mladike, kamilice, travniško meto, citronsko in pomarančno meliso ter še kaj se bi našlo.

Za slajši del soka sem uporabljal: pomaranče, cele biotične limone, grenivke, jabolka, korenček, banane, ananas, breskve in malo medu.

Že po nekaj dneh je očim pričel izgubljati telesno težo in po dveh  tednih se mi je pohvalil, da ima samo še sto kilogramov. Začel se je tudi sam oblačit , hoditi na stranišče in na sploh skrbeti za osebno higieno. Poprej je imel hude težave z odvajanjem vode in blata, saj je hodil na blato enkrat na tri do štiri dni, sedaj, ob pitju sokov pa je šel celo po dvakrat dnevno in tudi z uriniranjem ni imel  več nobenih težav več. Noge, ki so bile prej obupno debele  in temno modre, so mu pričele plahneti.

 Nadaljevala sva s tem čudodelnim naravnim zdravljenjem. Rezultati so bili iz dneva v dan boljši. Po nekako mesecu dni je shujšal na devetdeset kilogramov. Kar ni se mi mogel zahvaliti za vse kar sem storil zanj. Po vrsti so mu pričenjali ukinjati zdravila, ki več niso bila potrebna. Analiza krvi je pokazala občutno izboljšanje stanja. Hudi kašelj, ki ga je mučil po cele noči, je skoraj prenehal. Skoraj s solzami v očeh mi je pokazal, kako se lahko spet sam dvigne iz postelje in si popravi rjuhe pod hrbtom, kako si lahko pogleda stopala nog, kar menda ni mogel zadnjih petindvajset let.  Dejal mi je naj mu pogledam lase, ki mu ponovno temnijo, čeprav so bili že skoraj beli. 

Poslikal sem ga z digitalnim fotoaparatom in po internetu poslal slike njegovim sorodnikom. Z navdušenjem so mi odgovorili, da kaj takega skoraj ni za verjeti. Od na smrt bolnega, veliko predebelega starčka, se je spremenil v živahnega, šarmantnega gospoda poznih let. Tudi vsi ko so ga hodili obiskovati, se niso mogli načuditi njegovemu pomlajenemu videzu. Postal je tako živahen, da sploh ne potrebuje več pomoči negovalk, celo več, on pomaga drugim sostanovalcem doma, ki se ne morejo sami premikati. Seveda pa se mu je precej znižal krvi pritisk - sistolični  se sedaj suče okoli 100 do 105 mm Hgg. Včasih se mu zato rahlo vrti v glavi, vendar se tudi to izboljšuje. Socialna delavka mi je povedala, da so mu znižali oskrbnino v domu na minimalno, saj ne potrebuje več dodatne oskrbe.

Ko sem ga po mesecu in pol  na mojo željo spet spremljal k zdravnici v domu in ji povedal, da sem ga pozdravil s zelenimi svežimi sokovi, me je nezaupljivo pogledala in spet ponovila, da medicinsko »slonovske noge«  niso ozdravljive, sicer pa, da je metoda zdravljenja s sokovi baje itak poznana in da ni važno kako in s čim, samo, da je ozdravel.

Prvega julija 2009  je bil na pregledu v bolnišnici. Zdravnik internist  in medicinske sestre, ki so ga negovale v bolnici se niso mogli načuditi njegovemu zdravemu videzu. Zdravnik mu je povedal, da ni več sledu o vodi v pljučih in , da je tudi vse ostalo zelo v redu. Očim mu je ponosno povedal, da sem ga zdravil s svežimi  surovimi sokovi iz raznih »trav« kot on temu pravi. Zdravnik mu je dejal, da je tako tudi prav.

Sedaj po več kot treh letih se stanje ni bistveno spremenilo, seveda vsak dan spije najmanj po pol litra zelenega kašastega soka, ki mu nekako pomaga vzdrževati stanje. Verjetno bi popolnoma ozdravel ob prehodu na presno rastlinsko prehrano, vendar kaj takega ne moremo pričakovati od domske oskrbe s hrano, ki je po večini ravno taka, ki je za zdravje neustrezna, celo škodljiva.

Očim pa je po svoji stari dobri maniri vedno pripravljen pomagati drugim in tako večinoma on osebno prostovoljno prevaža z dvigalom velike kovinske omare s hrano na dva nadstropja do jedilnic, kjer tudi pripravi pribor za stanovalce doma. Ko je lepo vreme, se tudi vozi  s kolesom  in velikokrat pride po  zelene  kašaste sokove k meni na dom v tri kilometre oddaljene Ravne na Koroškem.  Sestre v domu mu malo za šalo, malo zares govorijo, da bo dočakal  »stotico«, kar bi mu tudi jaz privoščil. Vendar je to odvisno od premnogih faktorjev, na katere pa midva z njim nimava vpliva.

Danes tudi objavljam slike večine rastlin, ki sem jih uporabil pri izdelavi zelenjavnih sokov.

Rajko STROPNIK



Moj očim Toni, pred leti, ko je tehtal okoli 130 kilogramov

                       


 

 

 

Toni po tridesetdnevni kuri z zelenimi sokovi

 


                                                                     

 

 

 



Toni kaže kako so mu pričeli ponovno temneti lasje

Ozkolistni trpotec

 

Navadni dežen



Travniška meta

Navadni jagodnjak

Rogovilček - vražja trava

Blitva in špinača

Bela metlika - loboda

Rman

Regačica

Mnogosemenska metlika

Srhodlakavi ščir

Poprasta dresen

Širokolistni tropotec

Regrat

Divje kamilice

Smrekovi vršički

Rukola

Peteršilj

Bazilika

Velika rdeča mrtva kopriva

Čemaž - divji česen

Velika kopriva

Solata Gentilina

Mesečna redkvica - listje

 

»ŽIVA HRANA«  ALI ZAKAJ SEM POSTAL PRESNOJEDEC

Na svoji poti bolj ali manj zdravega življenjskega stila, sem nekako po dvanajstih letih začutil, da se je moje zdravje ustalilo nekako na osemdeset odstotkov tistega kar sem želel. Vmes se prebral kar nekaj knjig s tega področja. Najprej mi je v roke prišla knjiga  Ernsta Günterja »ŽIVETI BREZ BOLEZNI«, ki jo je kasneje izdal še Marjan Videnšek v okviru Zavoda Preporod. Spoznal sem, da je vegetarijanska hrana, ki je kuhana, v bistvu mrtva hrana, v kateri ni življenjsko pomembnih snovi – encimov, ki so v bistvu še pomembnejši od vitaminov, saj so sposobni obnavljati telesne celice in tako ob rednem uživanju presne  - surove – hrane, pomladiti telesne celice in s tem celotno telo. Encimi so posebne beljakovine, ki so značilne za vsa živa bitja. S kuhanjem jih nepreklicno uničimo, saj pregrevanje preko 40 stopinj živalske in preko 50 stopinj  rastlinske encime popolnoma uniči.

 Druga knjiga, ki sem jo tudi z velikim zanimanjem prebral,  je znano delo nemškega presnojedca »HOČEŠ OSTATI ZDRAV, PROČ S KUHINJSKIM LONCEM«. Obe knjigi temeljita na več kot 180 letni izkušnji higienistov, ki so na Floridi v ZDA ustanovili gibanje Naravne higiene. To gibanje bazira na dejstvu, da se je pračlovek na začetku svojega bivanja na našem planetu, prehranjeval enako kot se danes prehranjujejo šimpanzi, ki živijo v naravi in sicer s sadjem,  zelenjem in nekaj malega z oreščki in semeni. Pri tem je treba vedeti, da so znanstveniki nesporno dokazali, da imamo ljudje in šimpanzi skupnega kar 99,4 genov. Pomembno je spoznanje, da šimpanzi v naravi nikoli ne zbolijo za rakom, aidsom, srčno žilnimi , avtoimunimi ali drugimi najhušimi boleznimi, ki ubijajo  zahodno »razvito« človeško družbo. Res pa je tudi, da se je človek v kasnejšem obdobju oddaljil od tega načina prehranjevanja in začel, zlasti v obdobju ledene dobe prehranjevati z mesom. Znanstveniki, so tudi nesporno ugotovili na najdenih okostjih človeka, da se je z začetkom uporabe ognja in kuhane, predvsem pa pečene hrane, pojavil rak, z uporabo soli pa še druge bolezni. Higijenisti so ponovno obudili način prehranjevanja prvotnega človeka. Dokazali so, da  tak način prehranjevanja izključuje bolezni. Človek, ki tako živi, skoraj nikoli v življenju ne zboli zaradi prehrane. Če taki prehrani doda še dovolj gibanja in pozitivno mišljenje, mu življenje lahko skrajša samo višja sila, kot so razne nesreče. Malo za šalo in veliko zares taki ljudje zdravi umrejo, ko jim izteče od neskončne vesoljske inteligence ( lahko rečemo tudi od Boga) določena življenjska doba.

 Zakaj sodobna medicina skoraj da ne omenja pomena encimov. Farmacevtska industrija na kateri sloni ta medicina, ne zmore sintetitzirati encimov iz mrtve narave. Umetno lahko izdela vitamine in za te dela tudi ogromno reklamo, čeprav so ti vitamini skoraj brez vrednosti glede na tiste, ki jih zaužijemo v svežem sadju in zelenjavi, saj so tam v simpatičnem odnosu z encimi, ki tako pomagajo telesu do odličnega zdravja.

Tako sem se tudi sam odločil, da preidem na tak način življenja. Še pred tem, pa sem doživel hud stres, kar me je še dodatno spodbudilo k temu. Že pet let poprej, ko sem odhajal v pokoj, so mi ugotovili, da se mi sesedajo vretenca hrbtenice, kar se s starostjo dogaja vsem. V mojem primeru so na osnovi rentgenske slike ugotovili, da bo prišlo do cervikalne spodiloze, tako, da bosta šesto in sedmo vratno vretence ukleščila živec, ki izhaja iz tega dela hrbtenice. To se je tudi uresničilo. Proti koncu leta 2005 sem naenkrat začutil, da mi več ne delujeta mezinec in prstanec na levi roki. Zame je bil to velik šok saj sem  kot glasbenik igral kitaro, s tem pa mi je to »nepovratno«  onemogočeno. Torej konec moje glasbene poti, sem si dejal. Kljub vsemu sem šel iskat pomoč k moji zdravnici, vendar mi fizioterapija, ki mi jo je predpisala, sploh ni pomagala. Tudi neka  indijska naravna zdravila, ki sem jih našel na internetu niso bila uspešna. In spet mi je  mi je pomagala narava. Ko sem pričel  prehranjevati s presno hrano, sem najprej zmanjšal telesno težo z 92 na okoli 77 kilogramov, in kar zapored so pričele v celoti izginjati zdravstvene težave, ki sem si jih s prehodom na vegetarijansko hrano v letu 1992 precej omilil.  Tako sem si v celoti ozdravil revmatizem, povečano želodčno kislino ter tudi težave s prostato. Najbolj drastična ozdravitev je sledila nekako po treh mesecih od prehoda na presno (surovo) hrano, ko sem nekega dne začutil, da mi prsta na levi roki spet normalno delujeta in, da ponovno lahko igram kitaro. Moje veselje je bilo nepopisno.

Omeniti pa moram, da sem  se občasno pregrešil in poskusil kuhano ali pečeno hrano. Narava me je vedno kaznovala, saj sem takoj začutil težave od napenjanja v prebavilih in ponovnega občasnega pojava zgage kot tudi revmatičnih bolečin. Konec lanskega leta sem se odločil, da za vedno izločim iz prehrane vse kar ni živa hrana torej vso kakorkoli termično obdelano hrano. Vam moram sporočiti, da se mi je zdravje od takrat v celoti tako izboljšalo, da ne čutim več nobenih težav, razen tistih, ki so posledica prometne nesreče leta 1973.

Sedaj sem v svojo prehrano vključil sveže sadne in zelenjavne sokove. O  tem pa več v drugih člankih.

V nadaljevanju pa si oglejte nekaj mojih pridelkov!

Rajko Stropnik

ZAKAJ SEM POSTAL IN OSTAL VEGETARIJANEC

Bilo je spomladi, leta 1992. V tem času sem dosti igral po raznih lokalih v svojem glasbenem duetu. Povedati moram še, da sem bil strasten mesojedec, saj smo v naši družini na leto pospravili kar velike količine svežega in prekajenega mesa, klobas in salam, ki sem jih sam izdeloval. Kot muzikant, sem tudi dosti popival, predvsem vina pa tudi žgane pijače. Tudi v podjetju kjer sem bil zaposlen, smo kar pogosto proslavljali razne dogodke, seveda ob obilni, večinoma mesni hrani in alkoholni pijači. Mislim, da večina ljudi to počne še danes. Pa pustimo to dejstvo, mogoče bodo vsaj nekateri prišli do enakih spoznanj kot sem prišel jaz.
Nekako podzavestno sem čutil, da ne delam prav vendar nisem znal iz tega začaranega kroga.
Ker pa ima narava vedno prav, je tudi v mojem primeru poskrbela za streznitev. Poleg velikih težav z zgago-povišano želodčno kislino, me je mučila tudi huda revma, še zlasti v predelih telesa, ki so bila poškodovana ob prometni nesreči 1973 leta.

Kot pa je v navadi, mi je klasična medicina nudila le sredstva za lajšanje simptomov, kot so tablete proti bolečinam in tablete oziroma gele za nevtralizacijo želodčne kisline. Že sami zdravniki ti povedo, da so vsa ta zdravila dolgoročno škodljiva, še zlasti ta za nevtralizacijo kisline, ki so po večini bila, vsaj takrat, ko sem jih jaz uporabljal, na bazi aluminijevega hidroksida. Znano je da aluminij v prehrani tudi povzroča hudo bolezen možganskega tkiva-Alzheimerjevo bolezen, ki se konča s popolno izgubo spomina in smrtjo.

kot sem omenil, je narava poskrbela za mojo streznitev. Nekega dne, po prekrokani noči v enem od zadimljenih lokalov kjer sem igral, sem začutil na desni strani vratu nabrekle bezgavke. To stanje pa se je vleklo kar naprej, tako, da sem odšel kot po navadi k zdravniku.

Zdravnica mi je predpisala neke antibiotike, ki pa sploh niso imeli nobenega učinka na zatrdele bezgavke. Poskusil sem ponovno s propolisom, kot pred leti, ko sem si ozdravil kronični osteomielitis, vendar brez uspeha. Iskal sem pomoč pri znanem bioenergetiku vendar tudi njegova pomoč ni bila uspešna. Šel sem k specialistki za grlo, ki mi je pa po pregledu svetovala, da naj se oglasim – ne vem več v kateri zdravstveni ustanovi v Ljubljani. Bil sem prestrašen kot bi bil vsakdo, ki ga pošiljajo

na pregled v Ljubljano.

Sprejel sem sklep, da si bom spet pomagal sam. Seveda nisem prav vedel, kaj naj storim. Če bi šlo za najhujšo možno stvar-rak na grlu, navadne metode ne bi bile zadosti. Vedel sem, da mora storiti nekaj radikalnega, a kaj? Kot velikokrat v življenju, mi je tudi tedaj pomagala neka višja sila, vsaj mislim tako. Moja žena mi je pokazala članek v reviji Aura, kjer je bilo opisano kako naš koroški zdravnik dr. Heber Franc iz Dravograda že leta nazaj po pepelnici opravlja skupinski post kot eno od metod za naravno ozdravitev raznih bolezni . Ko sem to prebral pa je bil konec meseca junija in sem torej zamudil to priložnost. Kljub temu sem poklical tega prijaznega zdravnika, ki mi je bil takoj pripravljen pomagati. Ko sem se oglasil pri njem, mi je na kratko pojasnil za kaj gre in mi posodil dve knjigi v srbohrvaščini od Dr. Džamanje znanega beograjskega zdravnika »Lečenje gladovanjem« (zdravljenje z stradanjem-postom) in še eno drugo prevedeno iz ruskega jezika s podobno vsebino.

Takoj sem se lotil prebiranja knjig. Seveda pa sem ob tem bil prestrašen in zaskrbljen, kako bom zdržal brez hrane 7 oziroma 14 dni ob sami vodi. Ker sem bil, tako kot danes večina v tem zahodnem svetu, prepričan, da samo hrana lahko daje moč za življenje in premagovanje bolezni, sem se bal, da bom od lakote kar umrl.

Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Po deset dnevnem postu, so bezgavke spet postale normalne, jaz pa sem shujšal za 16 kilogramov in se vsem nekako smilil. Počutil sem se pa zelo dobro in mi je bilo malo mar za mnenja ostalih. O vseh mojih dosedanjih

postih, bom napisal poseben članek.

Povedati pa še moram, zakaj sem torej postal in ostal vegetarijanec. Po prvem postu sem spet začel jesti enako hrano kot pred njim. Spet dosti mesa in mesnih izdelkov in seveda spet alkoholne pijače.
Sedaj pa tisto najbolj važno. Po približno treh tednih se mi je stanje z bezgavkami ponovilo. Sklenil sem opraviti še en krajši, sedemdnevni post v septembru 1992, torej pred dvajsetimi leti. Po tistem postu so bezgavke spet postale normalne. Zgaga – povišana želodčna kislina se mi je močno zmanjšala tako, da sem jo obvladoval le še s pitje mineralne vode Donat. Tudi revma se je pojavljala redko predvsem takrat ko sem jedel preveč sirov, ki so tudi živalske beljakovine, za katere je znano, da povzročajo zakisanost telesnih tekočin zaradi preobilja sečne kisline in posledično, poleg drugih težav sodobnega sveta, tudi revmo. Sklenil sem postati vegetarijanec v najboljšem pomenu besede. Tudi alkohola nisem več poskusil saj mi je kar zamrla želja po njem. Sem zelo zdrav, kar mi kažejo tudi vsi zdravniški izvidi obenem pa se zavedam, da ne prizanašam gorja in trpljenja živalim, ki so in bi morale biti naše prijateljice. Sam si pridelujem rastlinsko hrano na biotičen oziroma ekološki način ter tako po svojih skromnih močeh prispevam k ohranjanju narave. O tem pa kdaj drugič.

Rajko Stropnik

Sonce vzhaja izza Pohorja...



in počasi obsije našo Goro Uršljo.



... in obe lepotici v jutranjem sijaju.